Bilo je lepo majsko jutro (eno redkih), bil je prvi dan sproščenega uživanja ob jutranji kavici po kovid sproščanju, celo vrabci so manj predrzno frfotali med mizami in prežali na drobtinice. V Kamniku kot drugod povsod, so se lastniki lokalov pripravljali na prvi ta zaresni dan za postrežbo gostov, še zadnjič obrisali stole in mize in čakali goste. Teh pa v tistem delu Kamnika ob avtobusni postaji ni in ni hotelo biti. Čudila se je natakarica, čudil se je lastnik lokala, hodil gledat vreme, preganjat vrabce na mizah, pa nič. Stoli so ostali prazni, vrabci so postajali nadležni.
Pa se je odločil in poklical kolega na drug konec mesta: »Ej, a ti imaš kaj gostov danes?«
»Ja, polno, celo za mize čakajo!« je veselo zagodel znanec.
Čudno… kaj je danes z mojim lokalom? Se je možak praskal po glavi in stopil čez cesto do bližnje trgovinice, kjer lastnica ve vse, kar se in kar se ne dogaja.
No, pri Pepci je razvozlal uganko in oddahnil se je, da ni z njim, natakarico ali lokalom nič narobe. Gospod vojaški minister, ki je slučajno Kamničan, se je tega lepega majskega dne ob prazniku vojske odločil, da bo šel k svojemu frizerju v Kamniku. Ker je gospod minister varovana oseba, so morali ‘izprazniti’ velik del malega mesteca, da se je gospod brezskrbno usedel in se prepustil nevarnemu početju frizerja. Konec srečen – vse OK.
