Župan Matej Slapar ob dnevu državnosti: »Pogumno, ponosno in vztrajno stopajmo naprej po poti napredka ter s seboj nosimo vrednote naše bogate kulturne dediščine«

0
318

Občina Kamnik se je zvečer pridružila številnim slovesnostim ob dnevu državnosti. Ob letošnjem okroglem jubileju naše države, ob 30. obletnici samostojne Republike Slovenije, smo tako z izjemnim ponosnim slavili in se posvetili slovenski besedi, glasbi in misli na to, da smo država mi, ki jo ustvarjamo za nas in naše zanamce. Gostitelju današnjega večera in letošnjemu slavnostnemu govorniku županu Mateju Slaparju so se med drugim pridružili minister za obrambo mag. Matej Tonin, poslanca Državnega zbora Republike Slovenije Marjan Šarec in Tadeja Šuštar, podžupana Bogdan Pogačar in Aleksander Uršič, občinske svetnice in svetniki ter predsedniki, zastavonoše, predstavniki in številni člani veteranskih in domoljubnih organizacij Občine Kamnik.

Po prihodu zastavonoš Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Kamnik – Komenda, Policijskega veteranskega društva Sever Kamnik, Društva general Maister Kamnik, Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik in Zveze slovenskih častnikov območnega združenja Kamnik – Komenda je ob 30. rojstnem dnevu slovenske države na travniku samostana Mekinje odmevala Zdravljica v izvedbi Mestne godbe Kamnik.

V imenu Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Kamnik – Komenda in Policijskega veteranskega društva Sever Kamnikjenatoobiskovalce sprvapozdravil predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Kamnik – Komenda mag. Zvonko Cvek: »Kot predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Kamnik – Komenda se počutim za poklicanega, da danes spregovorim nekaj besed in v čast si štejem, da imam možnost nagovoriti vas, spoštovane gostje, spoštovani gosti od dnevu državnosti in praznovanju 30. letnice osamosvojitvene vojne. Prav je, da spregovorim tudi o njej. Vojne so nasploh neprijetne, krute in za mnoge posameznike tudi usodne. Osamosvojitvena vojna za Slovenijo leta 1991 pri tem ni bila izjema. Vzela je svoj davek človeške norosti. Med žrtvami enot Teritorialne obrambe je bil žal tudi Edvard Peperko, Kamničan, pripadnik diverzantskega voda iz sestava kamniških enot Teritorialne obrambe. V času blokade v Trzinu in prodiranja enot Jugoslovanske armade skozi Trzin proti letališču Brnik je bil med bojem smrtno ranjen s strani napadalcev specialne diverzantske enote Jugoslovanske armade, ki je bila pripeljana s helikopterji – tako imenovani niški specialci. V naših srcih in v nepozabnih zgodovinskih zapisih o tedanjih zgodovinskih dogodkih osamosvajanja Republike Slovenije bo za vedno ostal junak, ki je dal svoje življenje za samostojno Slovenijo. Ob praznovanju 30. obletnice osamosvojitvene vojne se bodo njegove smrti spomnili tudi v občini Trzin, kjer mu bodo v nedeljo, 27. junija 2021, odkrili spominsko obeležje. Pri pripravi slovesnosti smo sodelovali tudi kamniški veterani osamosvojitvene vojne. Kamničani smo v osamosvojitveni vojni sodelovali v različnih enotah Teritorialne obrambe, in to v glavnem na območjih izven naše občine. Naj omenim samo enote protiletalske obrambe na Igu pri Ljubljani, na ljubljanskem gradu in v enotah na teritoriju Depale vasi, že omenjenega Trzina, blokiranju enot Jugoslovanske armade na območju letališča Brnik in blokiranju enot Jugoslovanske armade v vojašnicah v Ljubljani – vojašnica Šentvid, kjer je v okviru Odreda za posebne namene sodelovala tudi kamniška jurišna četa. Poveljnik čete je bil Sašo Matičič. Odred se je za svoje naloge v času osamosvojitvene vojne pripravljal na teritoriju Male in Velike Lašne, kjer smo jim v soboto, 19. junija 2021, skupaj z Območnim združenjem veteranov vojne za Slovenijo Domžale na hiši Jureta Zalaznika odkrili spominsko ploščo.«

»Danes, ko praznujemo dan državnosti in se spominjamo osamosvojitvene vojne, živimo v času, ki se ga bomo neradi spominjali virus COVID-19 je močno posegel v naše življenje. Prepričan sem, da pred malo več kot letom dni nihče ni pričakoval, da nam bo krojil življenje več kot leto dni. Nismo si predstavljali, da  bomo v tem času doživljali tudi tako omejevanje našega življenja, se srečevali s toliko nepotrebnimi kratenji osnovnih človekovih in državljanskih pravic. Doživljali Izkoriščanje težkih časov za uresničevanje ozkih političnih interesov, napadov na demokracijo, nespoštovanje ustave in zakonov, kjer se le da. Sprejemanje odločitev in izvajanje dejanj, ki so v Evropi zmanjševali ugled naše države. Če smo bili do nekaj let nazaj ponosni na svojo državo, ki so jo tujci radi obiskovali, saj so jo imeli za demokratično državo, državo, v kateri se spoštujejo človekove in državljanske pravice, kjer je parlament mesto uresničevanja pravne in socialne države, danes pa nas uvrščajo med države, kjer se ne spoštuje vladavina prava med države, kjer se brez potrebe – nesorazmerno omejujejo državljanske in osnovne človekove pravice. Na tako državo ne moremo biti ponosni. V osamosvojitveni vojni smo se borili za vrednote samostojnosti in enotnosti. Enotnost smo pokazali decembra 1990 na plebiscitu, ko smo odločali, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Plebiscita se je udeležilo 93,2 odstotkov volivcev, za pa se je odločilo 88,5 odstotka vseh volivcev. Samostojnost pa smo si priborili v junijski vojni 1991 leta, v kateri je slovenski narod že drugič v 20. stoletju prijel za orožje in branil ter obranil svoj obstoj. Danes v času ideoloških, političnih in strankarskih delitev se upravičeno sprašujemo, kaj je bilo tisto, kar je razen enotnosti bilo značilno za tisti čas. Naš predsednik Ladislav Lipič v enem od mnogih pisnih prispevkov navaja, da je bilo to zaupanje. Zaupanje v takratno oblast in v celotno slovensko politiko. Temu zaupanju je v veliki meri prispevalo delovanje vseh treh vej oblasti. Predstavniki oblasti so vsakodnevno informirali javnost o tistem, kar je bilo potrebno javnosti vedeti. Skratka vzpostavljeno je bilo popolno zaupanje, kar je imelo za posledico enotnost naroda.«

»Kje smo pa danes? Preobširen bi bil ta nagovor, če bi želel naštevati vse tisto, kar odmika narod od oblasti. Smo v času, ko si ena veja oblasti na vsak način želi podrediti preostali dve in še medije povrh. Zveza veteranov vojne za Slovenijo smo domoljubna, neprofitna, samostojna, nestrankarska in nevladna organizacija, ki združuje veterane različnih svetovnonazorskih prepričanj različnih političnih opredelitev. Nekateri med nami, večina pa so tisti, ki niso naši člani menijo, da zato, ker smo apolitična organizacija, nimamo pravice, da izražamo svoje mnenje o stanju demokracije, o delu vlade in drugih institucij države. Vendar to ni res, to ne drži, danes v času ideoloških, političnih in strankarskih delitev se upravičeno sprašujemo, kaj je z vrednotami, za katere smo se borili. Vojni veterani imamo dolžnost in pravico izraziti svoje zahteve in svoje mnenje, saj države nismo pomagali ustvariti zato, da bi si jo nekdo prisvojil. Hvala lepa. Čestitam vam k dnevu državnosti in praznovanju 30-letnice osamosvojitvene vojne.«

Pozdravnemu nagovoru se je pridružil tudi podpredsednik vlade in minister za obrambo mag. Matej Tonin, ki je okrogli obletnici državi namenil naslednje misli: »Zbrali smo se na predvečer rojstnega dne naše domovine, ko praznuje rojstni dan domovina, se veselimo in poudarjamo predvsem stvari, ki so bile v preteklih 30 letih dobre. Teh stvari ni malo. V 30 letih se je nabralo veliko dobrih stvari. Smo člani Evropske unije, smo člani Nata, smo člani Schengenskega območja. Kot prva država iz nekdanjega socialističnega bloka smo sprejeli plačilno valuto, tudi prvi smo predsedovali Evropski uniji. Čez nekaj dni bomo imeli to čast in priložnost še drugič predsedovati. In kje smo danes na ta praznični dan? Kar nekaj tujcev nam zavida ta prelep idiličen kraj, to prelepo, neverjetno Slovenijo, ki prekipeva od lepot. Pravijo, da je to raj na zemlji. Morda sami tega ne vidimo, ne prepoznamo, a dejansko smo srečneži, da živimo na tako lepem koncu sveta. Po gospodarski rasti in po trenutni situaciji smo med najboljšimi v Evropski uniji, brezposelnost je nižja, kot je bila v obdobju pred epidemijo. Ta teden smo izdali trajnostno obveznico v višini milijarde evrov. Slovenija je ena najbolj pravičnih držav sveta. Številke ne lažejo. Ne trdim pa, da je vse v tej državi dobro in da ni priložnosti, da bi določene stvari še izboljšali. Zagotovo so. Prepričan sem, da tej lepi državi manjka zelo malo, da bi resnično bila raj na zemlji. Včasih se zdi, kot da se ne slišimo, da se ne pogovarjamo. Sam vedno trdim, da se je potrebno pogovarjati, da je potrebno sodelovati, kajti le če se bomo pogovarjali, se bomo tudi slišali. V trenutkih, ko se se bomo slišali, bomo kot skupnost močnejši in bomo napredovali in se tudi razvijali. Predvsem pa smo dolžni spoštovanja do naše države in tistih, ki so za to državo dali največ – svoja življenja. Med njimi je tudi naš rojak. Že zaradi njih moramo storiti vse, kar se da, da ne bo nikoli občutka, da je bilo zaman.«

»Ko se oziramo nazaj, so tovrstne prireditve in slovesnosti pomembne tudi za to, da nas opominjajo in spomnijo, da nam ni bilo nič podarjenega, da smo si morali samostojnost pošteno priboriti, da smo jo izbojevali, da smo se morali zanjo boriti tudi ob nasprotovanju svetovnih velesil. Jasno je tudi, da smo bili tako kot danes tudi pred 30 leti izjemno različni; različnih prepričanj, različnih vrednot, različnih ciljev; vendar v enem enotni. Vsi smo si želeli samostojne in neodvisne Slovenije. Naj nam bo to tudi v navdih za prihodnost. Različnost je med nami, a naj nas bogati. V zahodnih demokratičnih državah je različnost tista, ki je gonilo napredka. Naše različne ideje se klešejo, se soočajo in tako napredujemo. Naj bo različnost takšna, da nas bo bogatila. Naše pretekle izkušnje so jasne. Imamo izkušnjo iz časa 2. svetovne vojne in iz osamosvojitvene vojne, ko smo delovali enotno. Naj zelo jasno poudarim, slovenska osamosvojitev je last vseh državljanov.  Nobena politična opcija si tega ne more lastiti. Vsakdo je prispeval svoj del v ta mozaik samostojnosti in procesu osamosvajanja. Trdim in vedno bom trdil, da je bila zmaga Demosa odločilna, da se je Slovenija osamosvojila. Bom pa tudi povedal, da so bila odločujoča tudi dejanja slovenskih komunistov, ki so pomagala, da smo naredili odločilen preboj iz socialističnega v demokratični sistem. Zato odgovorno in jasno trdim, da je Slovenija domovina nas vseh in, da si procesov, ki so pripeljali do tega, ne more nihče lastiti

»Preteklo leto je bilo za vse nas neizprosno. Situacija je bila neprijetna. Verjemite mi, da ukrepi, ki so bili predlagani in uveljavljeni, niso bili sprejeti zaradi tega, da bi omejevali demokracijo, svobodo, da bi nagajali, ampak je šlo za vprašanje solidarnosti ali smo se pripravljeni odpovedati delčku svoboščin,  da bodo naši najbolj ranljivi sodržavljani lahko preživeli. Mislim, da je odgovor na dlani, da smo to dolžni storiti. Če objektivno pogledamo tudi druge države, ukrepi v Sloveniji niso bili najhujši. V Grčiji so bili ostrejši, saj so morali državljani preko SMS sporočil javljati svoje izhode iz hiše, da ne govorim o Španiji. Imamo svetlo luč na koncu tunela, COVID številke se izboljšujejo. Moja iskrena zahvala za vašo potrpežljivost v vsem tem času. Prepričan sem, da je edina pot v normalnost cepljenje. Zato vas iskreno prosim, da to možnost izkoristite. V danes trenutku je v državi na razpolago dovolj cepiv, še več lahko si ga celo izberete. Samo to nas povrne v tiste stare, dobre čase, ko se bomo družili, veselili, in ko bom naše praznike znova praznovali s pesmimi, z veseljem in druženjem. Naša domovina praznuje. Praznujmo tudi mi. Iskreno se veselimo uspehov drug drugega in vsaj za kakšen dan pozabimo na razlike.  Srečno Slovenija in vse najboljše Slovenija.«

Slavnostni govornik, župan Matej Slapar pa je ob tej priložnosti dejal : »Spoštovane Kamničanke, spoštovani Kamničani, dragi gostje, dovolite mi, da vam čestitam ob 30. rojstnem dnevu samostojne in neodvisne domovine Slovenije. Postavil bom drzno tezo, za katero sem prepričan, da povzemam želje in prepričanja vseh vas: Živeti želimo v državi, kjer ni pomembno, kako se pišeš, ampak kaj znaš. Živeti želimo v državi, ki bo predstavljala priložnosti za delo, napredek, življenje in ustvarjanje ter razvoj vseh njenih državljank in državljanov. Ki bo odprta v skupno Evropo. Da bomo lahko prosto šli v katerokoli evropsko državo in da bodo iz evropskih držav njihovi državljani prihajali k nam. Da jim bomo znali ponuditi nekaj, kar jih bo pritegnilo, navdušilo, da bodo nad našimi kraji očarani. Ampak nihče nam tega ne bo podaril. To ni samoumevno. Za to se moramo vsi truditi, za te cilje si moramo vsi prizadevati. Takšna prizadevanja se najprej začnejo v lastni občini. Kamnik je v očeh domačinov in turistov prepoznan kot prijazna, gostoljubna, živahna in razvita turistična destinacija, ki se lahko pohvali s številnimi naravnimi, kulturnimi in sakralnimi spomeniki. Nadvse privlačna pa je tudi okolica. Kamnik velja za eno izmed najstarejših in najlepših srednjeveških mest v Sloveniji in je prejemnik številnih priznanj in nagrad. Srednjeveški Kamnik je bil namreč nekdaj cvetoče trgovsko mesto z lastno kovnico denarja, v njem so imele sedež znane plemiške družine. Če smo mi, ki smo danes tukaj zbrani, ponosni na svojo občino, jo bomo znali še naprej razvijati. Za to pa je potrebno, da znamo za skupni cilj, ki vsem nam prinaša višjo blaginjo in več možnosti, stopiti skupaj. Ne glede na razlike, si želim, da bi znali graditi in ustvarjati za skupnost in za naše zanamce. Da bi znali dati iskreno pohvalo vsem, ki gradijo in ustvarjajo, ne pa, da bi se prepustili skušnjavi zavisti. Občina Kamnik je premajhna, da bi si lahko privoščili takšne zdrahe. Za zdrahe je premajhna tudi naša Slovenija. Ne glede na to, koliko stvari nas moti in žalosti, si danes lahko iskreno priznamo, da smo izjemen narod, ki ima številne posameznike, ki so na svojem področju v samem svetovnem vrhu. Pa naj gre za šport, kulturo, gospodarstvo, umetnost in ustvarjanje. Zato bi morali več energije posvetiti temu, da bi stopili skupaj in se podpirali doma in v tujini. Verjamem pa tudi, da lahko še ogromno dosežemo. Potrebe so velike in jih je veliko. V teh 30 letih je bilo tudi v Kamniku narejenih veliko premikov. Poskrbljeno je bilo za nadgradnjo predšolskega in šolskega varstva. Nova osnovna šola v Šmartnem, prenovljena in povečana v Stranjah, obnovljene podružnice, nova Osnovna šola Toma Brejca. Na področju predšolskega varstva so bili  narejeni izjemni koraki naprej. Kar se tiče varstva okolja, je bil premik narejen z gradnjo kanalizacijskih sistemov. Vasi Godič, Stranje, Mekinje, Oševek, del Bistričice, Tunjice, Tuhinjska dolina so se povezale na Osrednjo čistilno napravo Domžale Kamnik, ki predstavlja eno izmed najmodernejših objektov. Zgrajen je bil zbirni center Suhadole. Modernizirana je bila tudi ostala infrastruktura. Zgrajene so bile varne šolske poti, gradi se športna in kulturna infrastruktura, razvija se področje zaščite in reševanja. Zavedamo pa se še mnogih izzivov, ki so pred nami. Načrtujemo gradnjo nove osnovne šole Frana Albrehta. Zgradili bomo regionalno kolesarsko povezavo od Kamnika do Ljubljane in proti Godiču ter v prostor umestili to proti Vranskem. Komunalno moramo opremiti vasi, ki te infrastrukture še nimajo. Prioriteta bo tudi gradnja in posodobitev vodovodnih sistemov. Kar nekaj je področij in hiš, ki še nimajo dostopa do vodovodnega sistema. Razviti moramo tudi športno infrastrukturo in prostore namenjene kulturi, ustvarjanju, obrti in podjetništvu.«

»Zavedam se, da ostajajo številni izzivi, ki pa jim bomo kos le, če bomo z dialogom zgradili most med različnimi prepričanji v pogledih in idejah, če bomo delovali enotno, če bomo vsi oči, misli in energijo uprli v skupen cilj, ki je blaginja vsega naroda in ohranitev dostojanstva vsakega posameznika. Če so zmogli naši predniki ohranjati sanje o samostojni državi Sloveniji, kljub temu da so več kot 1000 let živeli pod tujimi oblastniki, potem lahko tudi mi z upanjem zremo v jutrišnji dan ter v svetlo prihodnost Slovenije. Prebudimo spomin na lastne korenine in dvignimo pogled kot orel, ki poleti v višave. Pogumno, ponosno in  vztrajno stopajmo naprej po poti napredka ter s seboj nosimo vrednote naše bogate kulturne dediščine.«

»Drage Kamničanke in dragi Kamničani, iz spoštovanja do našega rojaka generala Rudolfa Maistra, ki je pogumno in drzno branil ozemlje države Slovenije pred sto leti, si moramo prizadevati za naše skupno dobro, za razvoj in napredek naše občine in naše države. Iz spoštovanja do vseh padlih v vojni za Slovenijo, si moramo prizadevati, da bo Slovenija vedno domovina vseh nas. Da tisti, ki želi, se trudi, je delaven in pošten, lahko v tej državi uspe. Vojna ni bila brez smrtnih žrtev, a imeli smo to srečo, da žrtev nismo preštevali v stotinah ali tisočih, tako kot narodi le nekaj kilometrov južneje od nas. Ker smrtnih žrtev nismo preštevali v tisočih, se morda vsi niti ne zavedajo pomena in veličine lastne domovine. Marsikateri narod ni imel te sreče. Mi imamo svojo državo zahvaljujoč tistim, ki so se takrat borili in se modro odločali.

»Prizadevajmo si, da uresničimo to, po čemer je hrepenel že naš največji pesnik France Prešeren: »Edinost, sreča, sprava, k nam naj nazaj se vrnejo, otrok, kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo.« Le tako se bodo lahko uresničile besede našega literata Ivana Cankarja, ki je zapisal v povesti Kurent: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« V drami Hlapci pa je napisal tudi znamenit stavek: »Narod si bo sodbo pisal sam.« Vse najboljše, predraga domovina Slovenija!«

V letošnjem letu z izjemnim ponosom govorimo o domoljubju, slovenski besedi, glasbi in o kulturi našega naroda, ki nas je izoblikovala. Ne le 30-letna zgodovina slovenske države, pomembna je celotna zgodovina slovenskega naroda, ki sega daleč nazaj. Zgodovina, ko smo na različne načine branili in obranili našo Slovenijo, zato nas je v nadaljevanju današnje slovesnosti navdihnila slovenska glasba, ples in močna slovenska beseda.

Kako pomembna je slovenska beseda nam je pripovedovala izjemna Lana Bučevec, izbor recitacij pa je pripravila mag. Breda Podbrežnik Vukmir. Prijetno so zazveneli udarni zvoki naših godbenic in godbenikov Mestne godbe Kamnik pod taktirko Martina Dukariča.

Moč slovenske ljudske glasbe so nam predstavili člani kamniške Glasbene skupine Belin v sestavi Klemen Bračko, Matic Smolnikar, Vanja Dizdarević in Anže Žurbi s solistko Anjo Hrastovšek. Kamniški glasbeni mojster Gašper Selko, z njegovo avtorsko skladbo 30 let, napisano izključno za današnjo slovesnost, koordinator kamniške kulture Goran Završnik in plesalka Metke Beguš pa so dogodku dodali poseben pomen. Z preplet misli in besed je poskrbela Barbara Božič.

V soju vrtnih ognjev in ob okusnih dobrotah, ki so nam jih pripravile marljive članice Društva podeželskih žena Kamnik – Komenda, smo v prijetnem atriju dvorišča Mekinjskega samostana obujali spomine na prehojeno pot naše samostojne države, z zavedanjem, smo država mi, njene državljanke in njeni državljani, ki le skupaj lahko ustvarjamo nepozabne zgodbe za naše zanamce.

»Vse najboljše, Slovenija!« 

Fotografije: Klemen Brumec

Oglasno sporočilo