Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah (2)

0
1152

Spoštovani bralci, tokrat vas vabimo na kratek sprehod med domžalskimi spomeniki, ki pripovedujejo o dediščini slamnikarstva. V ta namen je bila oblikovana tematska pot z naslovom Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah kot interpretacija dediščine, postavljena v urbani prostor. Izhodišče tematske poti je Slamnikarski muzej s podrobnejšo predstavitvijo domžalske slamnikarske dediščine. Krožna pot v centru mesta se nadaljuje mimo izbranih pomnikov o slamnikarskih tovarnah, ki s svojimi zgodbami sestavljajo mozaik slamnikarske zgodovine Domžal. Poleg prve domače slamnikarske delavnice – Cerarjeve slamnikarske tovarne – tokrat predstavljamo 2. postajo v Stobu kot primer še ene redkih ohranjenih stavb nekdanje slamnikarske delavnice.

Karol Košir, Slamnikarstvo

Na Stobovski cesti 6 še stoji stanovanjska hiša s slamnikarsko delavnico, ki je danes s svojo zunanjostjo kot zamrznjena v času. (Naslovna fotografija)

»Oče je sam delal, šponal, prešal, tudi barval je sam. Ko smo bili otroci malo večji, smo morali it v delavnico pomagat. Če drugega ne, smo morali likati kite med dvema valjčkoma, potem pa smo jih morali navijati,« je povedala Ela Košir, najmlajša hči nekdanjega slamnikarja Karla Koširja. Ta je sprva delal v Cerarjevi tovarni v neposredni bližini in se nato poročil s hčerko svojega delodajalca, Frančiško Cerar. »Takrat so jo zbadali, češ da je vzela berača. Pri očetu doma je bila revščina, bajta, pet otrok in samo oče je zaslužil. A fant je bil priden, zelo delaven. Vsak dan je hodil peš v Ljubljano, ko pa je prišel domov, je še zidal,« je nadaljevala Ela Košir.
Zgodba Koširjevih je zanimiva zato, ker je zgodba slamnikarjev, ki so imeli uspešno manjšo delavnico približno dvajset let (med leti 1927 in 1950), v času, ko je bila domžalska slamnikarska industrija v zatonu. V delavnici je delala vsa družina, poleg tega pa še pet ali šest šivalk ter nekaj moških delavcev, ki so delali težja dela. Slamnike so prodajali sami – ponje so prihajali trgovski potniki iz Srbije, Bosne in Hrvaške. O slamnikih je Ela Košir pripovedovala: »Takrat smo slamnike izdelovali samo iz kranjske slame in iz zaloge. Kranjska je bila kita, ki so jih pletli v Črnem grabnu, iz te je bil narejen kranjski slamnik. Največ je bilo navadnih fantovskih slamnikov, pa slamniki za žanjice. Te so imele slamnike z zelo dolgimi krajci; to so bili poljski slamniki, ki so jih nosile, da so imele pri delu senco. Več je bilo moških slamnikov kot ženskih. Za moške smo izdelovali vse, od moških ‘špičakov’ z nosom na vrhu do navadnih slamnikov, velikosti pa so bile po številkah.«

Vir: Sprehod med tovarnami slamnikov; Vodnik, avtorica Saša Roškar, založila Občina Domžale, 2015; Maša Bahovec in Tajda Jeras: Poslovna korespondenca slamnikarja Karla Koširja (1936-1943), mentorica Vilma Vrtačnik Merčun, prof. Domžale, Srednja šola Domžale, marec 2014. Fotografije iz arhiva SMD.

K.R.K.

 

Oglasno sporočilo

ODDAJ KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here