Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah (7)

0
194

Nadaljujemo s sprehodom med domžalskimi spomeniki, ki pripovedujejo o dediščini slamnikarstva. V ta namen je bila oblikovana tematska pot z naslovom Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah kot interpretacija dediščine, postavljena v urbani prostor. Izhodišče tematske poti je Slamnikarski muzej s podrobnejšo predstavitvijo domžalske slamnikarske dediščine. V muzeju je na voljo tiskani vodnik, s katerim se lahko podate na pot, in v spletni različici na spletni strani www.kd-domzale.si. Za najavljene skupine obiskovalcev omogočimo tudi strokovno vodstvo po tematski poti, ki jo prilagodimo starosti, zahtevnosti in željam naročnikov.

Predstavili smo vam že domača slamnikarska podjetja Cerar, Košir in Jančigaj-Ravnikar, nadaljujemo pa s »tujimi« tovarnami, ki so jih postavili Tirolci in Sudetski Nemci. Za Sudetske Nemce je bilo značilno, da so se mnogo hitreje asimilirali v lokalno okolje, nikoli pa niso uspeli resneje konkurirati podjetnim Tirolcem. Poleg bogatega in uglednega slamnikarskega trgovca Franca Haracka z Dunaja, se v Domžalah pojavita še dve tovarni Janeza Riedla in Rudolfa Mayerja, oba iz Grasslitza na Češkem. V vseh zgoraj navedenih tovarnah Sudetskih Nemcev je bilo skozi vsa leta zaposleno domače slovensko delavstvo, vodilna mesta pa so zasedli tujci s svojimi sorodniki. Sudetski Nemci so Domžalam dali svojstven videz tudi s svojo arhitekturo, ki je močno izstopala in je ohranjena tudi še danes. Tak primer je Harackova slamnikarska tovarna v centru Domžal, katero zunanjost v prvotni zasnovi je prevzel tudi trgovec in gostilničar Jože Flerin. Svojo hišo je zgradil nasproti Harackove, z enakim številom oken, balkonom nad glavnim vhodom, okrasne rozete, umetelne ograje in druge detajle.

Harackova slamnikarska tovarna

Franc Harack kot največji tovarnar med Sudetskimi Nemci v Domžalah
O tem slamnikarskem trgovcu z Dunaja vemo zelo malo. Sredi 19. stoletja je trgoval v Srbiji, Romuniji, Bolgariji, Turčiji, Grčiji in Egiptu. Leta 1872 je kupil hišo v Stobu, jo podrl in na njenem mestu zgradil manjšo slamnikarsko tovarno, ki jo je vodil njegov rojak Rudolf Mayer. Po Harackovi smrti je premoženje podedoval sin Franc ml. Leta 1885 je očetovo delavnico v Stobu zamenjal za novo zgrajeno tovarno na križišču današnje Savske in Karantanske ceste, ki je bila v lasti gostilničarke Ivane Müller, poročene Pihler, prav tako iz Sudetov. Vendar pa Franc Harack ml. ni bil kos podjetniškim izzivom in je naredil samomor v ljubljanskem hotelu Slon.
Že leta 1890 je bila tovarna prodana konkurentu Petru Ladstätterju, ki je proizvodnjo preselil v svoje obrate, poslopje pa uredil v stanovanjski objekt za svoje tirolske delavce; ostalo pa je le hišno ime »Na Harakovem«. Danes se v objektu prepletajo stanovanjsko poslovne dejavnosti.

Vir: Sprehod med tovarnami slamnikov; Vodnik, avtorica Saša Roškar, založila Občina Domžale, 2015; Brojan Matjaž: Slamnata sled Domžal: 300 let slamnikarstva, Domžale 2012; S. Stražar: Domžale, mesto pod Goričico, Škocjan 1999.

K.R.K.


Portal hiše še danes nosi začetnici svojega prvega lastnika FH. (Vir: arhiv SMD, foto: Saša Roškar)

Naslovna fotografija: Prehod med dvema stavbama je posledica bombardiranja v 2. svetovni vojni. (Vir: arhiv SMD, foto: Saša Roškar)

 

 

Oglasno sporočilo