V nekih daljnih časih so nas učili, da se izražamo spodobno. Da je izražanje dokazilo o naši osebnosti, so govorili moji profesorji v gimnaziji ter nas spodbujali pri izražanju v lepem jeziku predvsem z branjem zahtevnejše literature, ki nam je za kasnejše življenje dajala potrebno širino duha in razumevanje sveta.
Svet pa se ni razvijal po merilih naših dobrih starih profesorjev, šolanih na klasičnih univerzah in z stoletja starimi vrednotami. Ne, svet je šel svojo divjo pot in se razvil v to, kar nam vlada danes: prostaštvo, sovraštvo, zmerjanje in poniževanje drugih. Namesto, da bi iskali primerne spodobne izraze za tisto, kar bi radi povedali, je trend, da izbrskamo najbolj žaljive, najbolj umazane besede, s katerimi ponižamo in oblatimo »nasprotnika«, ki pa sploh ni nasprotnik v pravem pomenu besede. Je zgolj človek, ki razmišlja drugače, ki morda verjame kaj drugega, katerega koža je morda drugačne barve, kot naša. Z vso brutalnostjo, ki jo naš um premore, bruhamo prostaške žaljivke v upanju, da bomo našli tako, ki bo najbolj prizadela našega sogovornika.
Nujno prostaško govorjenje je v politiki. Zmerjanje in zasmehovanje je osnovni pogoj, da pritegneš pozornost javnosti. To smo videli v predvolilnih soočenjih. Največ gledalcev so imeli tisti pogovori, pri katerih se je pričakovalo najbolj prostaško in najbolj zlobno obkladanje. Če vonja po krvi ni bilo dovolj, so bila soočenja nezanimiva in medla, kot so kritizirali gledalci in novinarji.
Ti isti gledalci uporabljajo še bolj strupen jezik takrat, ko se med seboj obdelujejo na facebooku, kjer lahko anonimno in brez strahu pred sankcijami zmerjajo in žalijo tiste, ki se z njimi ne strinjajo. Če se spomnimo samo tega, kako smo na vse kriplje trdili, da ne spadamo na Balkan, da smo drugačni, zahodnjaških manir, pa se hitro pokaže, da po prostaštvu, kletvicah in zmerjanju sodimo v samo srce tega lepega balkanskega polotoka.
Včasih gledam prenos sej iz Državnega zbora: to vam je prava šola prostaštva. Poslanci, ki so na prvi pogled videti čisto normalni ljudje z glavo, rokami in nogami, se v tem prostoru spremenijo v krvoločne Krjavlje, dame seveda niso nobena izjema, ki razpolagajo s celim arzenalom primitivizma, prostaštva in zmerjanja, v katerem prav tekmujejo. Najhujši so še čisto zeleni mladeniči, ki brez najmanjše zadrege prostaško zmerjajo svoje starejše, osivele in z leti obložene kolege, ne da bi za hip pomislili na osnovni bonton, ki ga spoštujejo najbolj primitivna ljudstva v skritih delih Amazonskega pragozda. Vse to gledamo in poslušamo, tudi naši otroci se nalezejo tega govora, kajti bolj ko žališ druge, večji frajer si. Pa sprašujemo psihologe in antropologe, zakaj je naša mladina tako nasilna, tako brezobzirna in ti po navadi z lepimi besedami povedo, da so mladi ogledalo sedanje družbe. Ampak mi lepih besed, vljudnega poslušanja in mirnega odgovora ne razumemo več in pravimo, da so tile nekaki ‘psihologi’ navadni kreteni, navadni butli, brezvezne intelektualne spake, ki nimajo nobenega konkretnega odgovora na sedanji način življenja.
Le kje smo zašli? Predsednik vlade ne zaupa svojim policistom, ki ga varujejo, vsaka šola je opremljena z varnostniki, poslanci zahtevajo zase varovanje na poti do garaže, otroke vozimo in odvažamo v šolo in iz šole, plečati možje z napisom »varnost« varujejo parkirišča in garaže, trgovine in lokale. Kje je meja? Kdaj bomo sploh še varni – pred svojim strahom?!
D.Šraj
