PROTESTNO PISMO PROTI IZRAELSKI AGRESIJI
Obnemeli smo: navajeni smo na vsakdanje vesti o naravnih katastrofah, državnih udarih, vojnih spopadih, navajeni krvavih podob televizijskih ekranov, navajeni tudi, da te strahote čim prej zdrsijo mimo nas in da nanje gledamo kot na kruto stvarnost današnjega sveta. Toda pokol nemočnih palestinskih civilistov se je boleče zarezal v našo zavest. Pokol, ki so ga v režiji militaristične izraelske vlade izvedli podivjani desničarski falangisti, ki jih je ščitila agresorska izraelska vojska, je več kot navaden vojni zločin. To je krvav zločin, ki je v vsej luči osvetlil sionistično politiko izraelske vlade in njene cilje, ki jih z vsem žarom pooseblja Menahem Begin in njegovi morilski generali. Z obličja zemlje želijo izbrisati palestinsko ljudstvo, ki je trpinčena žrtev agresivne izraelske politike in obenem žrtev neenotnosti v arabskem svetu. Temu ljudstvu, preganjanemu, brezdomnemu, ki nosi na sebi vso težo današnjih svetovnih protislovij, niti Izrael, ne ZDA ne priznavata pravice do samostojne, neodvisne države v lastni domovini, kar je ena temeljnih pravic vsakega človeka. Od te pravice palestinsko ljudstvo ne more in ne bo odstopilo, navkljub desetletni izraelski agresiji zasedenih arabskih ozemelj, navkljub žrtvam in pokolu nedolžnih ljudi v begunskih taboriščih. Krvav zločin je globoko odjeknil v svetu. Tudi številni Izraelci se zgražajo nad tako krvavo in umazano vizijo izraelske politike, pa četudi jo vodi nekdo, ki se lahko ponaša z nagrado, ki naj bi bila podeljena za nesebično, dolgoletno, naporno delo za mir med narodi. Zato podpiramo Palestince v boju za lastno državo, obsojamo krvavo politiko nasilja in zahtevamo, da se Menahemu Beginu, predsedniku izraelske vlade in glavnemu režiserju pokola v palestinskih taboriščih odvzame Nobelova nagrada za mir. Le tako bo ta ohranila svoj mednarodni pomen v prizadevanjih za humanejši in pravičnejši jutrišnji svet.
Mladinci, pionirji in delovni ljudje Domžal, zbrani na protestnem zborovanju v Domžalah, 29. septembra 1982
Protestno pismo je bilo prebrano leta 1982 pred več kot tisočglavo množico, ki se je zbrala v centru Domžal na protestnem zborovanju v podporo palestinskemu ljudstvu. Kaj pa danes, se je kaj spremenilo v teh 42 letih, se je položaj Palestincem kaj izboljšal? K večjemu poslabšal. Kaj pa mi, smo postali popolnoma brezbrižni, da ne premoremo ali nočemo izraziti glasnega protesta, ko pred očmi svetovne javnosti „demokratična“ država pobija otroke in izvaja genocid nad palestinskim narodom. Smo bili Domžalčani pred štirimi desetletji drugačni?
