Nismo vsi Fides

0
315

Izpisala sem se iz Fidesa. To sem nameravala že dolgo, saj me ta sindikat že dolgo ne predstavlja več. Mislim, da tudi večino slovenskih zdravnic in zdravnikov ne. Resnici na ljubo velika večina njih ni niti vanj včlanjena. V medijih se je pojavila številka 10 odstotkov.

Za svojo generacijo vem, da sem ena redkih, ki se je prvega delovnega dne včlanila v sindikat. Zrasla sem v takem okolju, kjer je bila aktivna civilnodružbena drža splošen modus vivendi. Vsak po svojih močeh za dobrobit vseh, za pravičnejšo družbo, za skupno dobro.

In javno zdravstvo je temeljno skupno dobro.

Zdravnice in zdravniki smo nosilci zdravstvene dejavnosti, poslušam od faksa dalje. Če je to vodstvena funkcija, potem je prispodoba prof. Samota Zvera, da smo slabi kapetani, žalostno na mestu.

Dobri kapetani zapustijo potapljajočo se barko zadnji, potem ko so po svojih najboljših močeh poskrbeli za celo posadko, za vse ostale. In prav v tem je srž problematičnosti Fidesove drže.

Fides se že dolgo niti ne dela več, da mu je mar za posadko, za vse ostale: za medicinske sestre, tehnike, administratorke, strežnice, snažilke. Vendar dokler smo na isti barki, dokler so na njej delavci skupine J, je nespodobno zahtevati višje plače in boljše pogoje dela za nas, ne da bi isto zahtevali tudi zanje. Govoriti o timskem delu v tako razslojenem kolektivu je milo rečeno prevara. Dokler je več kot 130.000 brodolomcev te ladje na razbitinah, ki jim z evfemizmom pravimo ambulante za neopredeljene, je nespodobno zahtevati boljše pogoje zase ne da bi poskrbeli tudi zanje.

Fides se na žalost že dolgo niti ne dela več, da mu je mar za bolnike in njihovo pravico do brezplačnega zdravja, za javno zdravstvo. Mislim, da vodstvu Fidesa in na žalost tudi vodstvu zdravniške zbornice, zdravstvo že dolgo ne predstavlja skupno dobro. Z zadnjo stavko je cesar dokončno nag.

Predsednik Fidesa Damjan Polh. (Foto: STA)

A nismo vsi Fides, upam si trditi, da nam je večini slovenskih zdravnic in zdravnikov najbolj pomemben odnos z našimi pacienti in dobro opravljeno delo. Pustite nam ta odnos. Z vašim rovarjenjem proti javnemu zdravstvu je že zelo načet. Veliko truda bo potrebno, da bomo rehabilitirali zdravništvo v slovenski javnosti, pa vendar, ta odnos je največ, kar ti profesionalno življenje z medicino lahko da.

In profesionalno življenje z medicino v danih pogojih že dolgo ni zdravo. Še posebno, če si mama treh malih otrok. Ni zdravo za tebe, za tvoje otroke in za paciente.

Moja zakonsko zagotovljena pravica, da sem do dopolnjenega 6. leta drugega in potem tretjega otroka oproščena dežurstva, v regionalni bolnici,  kjer sem bila zaposlena, ni veljala, saj nas je bilo premalo.Tako kot nas je bilo premalo, da bi po dežurstvu, torej po 8 urah rednega dela in 16 ur dežurstva, odhajali domov. Vsi moji argumenti, da ni normalno, da po 24 urah ostajamo še naslednjih osem ur na oddelku, v ambulanti ali kjerkoli pač smo tisti dan razpisani, niso pomagali. Sebi in drugim sem razlagala, da nobeden pri zdravi pameti ne bi peljal avta k mehaniku, če bi vedel, da je že 24 ur v službi, da nihče ne bi zaupal svojega hišnega ljubljenčka veterinarju, ki je že 24 ur na nogah, kaj šele svojih bolnih staršev. Nič ni pomagalo, ko sem razlagala, da so kolegi v Avstriji v prekršku, če so po dežurstvu ob 8.00 še v bolnici. Da obstaja EU konvencija, ki to prepoveduje. Drugi, ki so se bili že vdali, se niso jezili več. Tako pač je Tatjana, ker nas je premalo. In tako se izredne razmere spremenijo v redne.

Po enem dežurstvu sem se tam nekje med 30. in 32.uro zaporednega dela zlomila. Bila sem v ambulanti. Ko jo je pacient zapustil, sem se zjokala, na naslednjega naročenega pacienta nisem počakala,  saj  sem odvihrala v kadrovsko službo, da izvem, kako lahko umaknem soglasje za delo preko tedenske zakonske obveze 40+8 ur.

Naslednje jutro so moji nadrejeni že vedeli za moje poizvedovanje. Začeli so me prepričevati, naj tega ne storim. Bali so se domino efekta, saj če bi to storili tudi vsi ostali na oddelku, ne bi mogli več pokrivati vseh delovišč. In spet sem pokleknila v imenu tako imenovanega etičnega pogona.

In potem je prišla pandemija, kolektiv se je prerazporedil na dva oddelka, covid in navaden. Sedaj nisem bila samo 1x na teden 32 ur zaporedoma v službi, ampak 2x. Doma sem na školjki sedela s svojo dvoletno hčerko v naročju, saj če sem že bila doma, ni hotela zamuditi nobenega trenutka z mano. In potem se en vikend nisem več preoblekla iz pižame…na bolniški zaradi izgorelosti sem ostala pol leta, prvi mesec v tisti isti pižami. Morala sem pasti z drvečega vlaka, saj sama verjetno ne bi izstopila, ker po tolikih letih dela v izrednih razmerah, na tako imenovani etični pogon, se ti zdi, da drugače se itak ne da.

Razumem kolege in kolegice predvsem mame, ki so sedaj umaknili soglasje za delo preko tedenske obveznosti 40+8 ur, še posebno če imamo v mislih, da so se odpovedali dodatnemu zaslužku iz naslova dežurstev, ki je bil resnici na ljubo svoj čas korektiv nižjih plač in soglasju za delo pri drugem delodajalcu. Žal mi je, da ga bivše sodelavke in sodelavci v moji regionalni bolnici niso mogli umakniti, saj če bi ga, bi lahko kar zaprli oddelek in bi regija z več kot 50.000 prebivalcev ostala brez splošne bolnice in bi ta populacija začela gravitirati na enega od UKCjev.

Ko sem si v burn outu toliko opomogla, da sem lahko začela iskati rešitve, sem ugotovila, da moram zamenjati službo. Koncesionar je imel razpis. Izključno ambulantno delo na sekundarni ravni, daleč od splošno veljavnega večvrednega bolnišničnega dela, pa vendar, moji otroci imajo sedaj mamo. In jaz imam čas za paciente. To je bila prva opazna razlika na novem delovnem mestu: delo teče, saj vsakdo opravlja svoje delo, praviloma eno. Če me računalnik zafrkava, se naš hišni računalničar z drugega konca države po 1 telefonskem klicu nevidno pojavi na mojem ekranu in virtualno premika miško, da v čim krajšem času odpravi težavo. Stvar organizacije dela. Seveda ima moj koncesionar interes, da se težave hitro in učinkovito odpravijo.Tako kot ima interes, da v moji ambulanti popoldne delajo kolegice in kolegi iz bližnjega UKCja. Delali bodo točno isto, kar so dopoldne v svoji matični državni ustanovi. Seveda ima tudi moj koncesionar tako dodatni zaslužek: ko jaz zaključim svoj 8-urni delavnik, bo  UZ aparat v moji ambulanti delal še naprej celo popoldne, medtem ko bodo isti aparati v bolnici neizkoriščeni do naslednjega jutra….zamenjali jih bomo istočasno, ko bodo pač zastareli, samo, da aparat mojega koncesionarja bo v svoji življenjski dobi imel neprimerno večji izkoristek… tudi to je stvar organizacije dela.

A če bi bile vse storitve narejene in ne bi bilo čakalnih vrst, ne bi bilo možnosti dodatnega popoldanskega zaslužka? Tako imenovano dvoživkarstvo ima v sebi tak konflikt interesov, da se človeku lahko vsili res nesramen dvom: zakaj bi človek dal na svojem primarnem delovišču dopoldne vse od sebe, če bi s tem lahko zmanjkalo pacientov na njegovem sekundarnem pogodbenem delovišču, kjer je praviloma delo lažje in kjer je plačan na storitev in ne na uro?

Saj ne, da bi dvomila v svoje kolege, a v vsakokratno bolj ali manj neoliberalistično politično garnituro pa ja. Od neskončnih čakalnih vrst imajo resnici na ljubo vsi deležniki interes: zdravniki dvoživke, privatni kapital, ki ustanavlja zdravstvene zavode, dobavitelji, država…no ne vsi, pacienti ne. Bog ne daj, da crkne televizor,  je pel Adi Smolar. Zgoraj omenjeni deležniki si lahko napev prilagodijo: bog ne daj,  da crknejo čakalne vrste…

Države z daljšo kapitalistično tradicijo nimajo nobenih težav s konkurenčno klavzulo, saj je Smithova nevidna roka trga samo še pravljica za otroke.

Sedaj občasno dežuram v nekdanji bolnišnici po podjemni pogodbi. Sem narobe dvoživka: primarno sem zaposlena pri privatniku koncesionarju,  pogodbeno pa 2x mesečno delam v državni bolnici, da še ohranjam stik z večvredno bolnišnično medicino. A v bolnici ne opravljam istega ambulantnega dela kot dopoldne. Ker sem primarno zaposlena za 80%,  imam po dežurstvu  svoj prosti dan. Po dežurstvu grem torej domov in zato mi ni težko zdržati  celo noč pokonci in tudi odbijati nejevoljo pacientov. V zadnjem dežurstvu v teku zaostrene stavke je bil gnev, ki sem ga čutila v čakalnici, še posebno izrazit. Da ne bo pomote, v moji mali regionalni bolnici praktično ne stavkajo, saj če ne bo realiziran ves program, ne bo plačan s strani države.

A mediji naredijo svoje in gnev je bil v zraku. Vzela sem si zato čas, da sem enemu pacientu nazorno obrazložila, da je njegov primer izgube zavesti opisan v knjigah in da mu ne bi bilo treba čakati še v čakalnici internistične prve pomoči, saj bi ga lahko pomiril že dežurajoči kolega v Zdravstvenem domu. V radiju 25 km bolnice so tisto noč namreč dežurali 4 specialisti družinske medicine ali urgentne medicine, vsak v svojem Zdravstvenem domu, ki pa so ponoči manj opremljeni kot v Bolnici Franji,  brez rentgena in brez laboratorija, tako da v veliko primerov jim ne preostane drugega, kot da paciente napotijo še na internistično prvo pomoč v bolnico. Škoda le, da ambulanta splošne nujne pomoči v novem urgentnem centru v bolnici še vedno sameva. Ker urgentni center v tej regiji ni nikoli zaživel, ker bi morali prej ukiniti 4 dežurne ambulante. Vsaka občina posebej pa dobi denar od države za nujno medicinsko pomoč, župan, ki bi ukinil dežurno ambulanto, bi lahko izgubil na ugledu med občani, čeprav si s tisto dežurno ambulanto ne morejo kaj dosti pomagati, pa tudi vsako noč bi bili 4 zdravniki in 4 medicinske sestre ali zdravstveni tehniki ob dodatni zaslužek. Še en problem organizacije dela, še en problem politične volje…

Na žalost od statusa quo v slovenskem zdravstvu ima preveč deležnikov interes, da se vse spremeni, zato da se nič ne spremeni, kar pa vodi v dokončni propad javnega zdravstva. Vsekakor večina političnih opcij in kapital, to mi je že dolgo jasno. A na žalost se ne morem znebiti občutka,  da imajo isti interes tudi naše cehovske organizacije.

A ne v mojem imenu.

Tatjana Dolhar, zdravnica internistka

 

Oglasno sporočilo

ODDAJ KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here