Induplati Jarše je bil eden velikih paradnih konjev občine Domžale v bivši državi. V galopu sta paradirala še (sedaj že pokojna) TOKO in Univerzale. Nima smisla pogrevati starih zgodb o tem, kako je umiral Toko in kako so bili izigrani delavci, obenem z njimi pa (menda) tudi občinsko vodstvo, ki je verjelo, da imajo novi lastniki nove programe – čeprav je bil edini program prodaja objektov, njihovo rušenje in postavitev stanovanjskega kompleksa. Podobna zgodba je doletela Univerzale, kjer je občina »uspela rešiti« pred rušenjem vsaj v secesijskem slogu grajeno upravno stavbo in jo zaščititi. Iz čeljusti privatizacijskega ugriza so rešili tudi park, ki sedaj urejen in čist služi Domžalčanom. Induplati pa je bil očitno prepuščen ambicijam in trenutnim prilikam novodobnega podjetništva kot na pol poginulo kljuse, ki se ga usmili samo še »sanitarni tehnik«.
»In memoriam« nekaj zgodovine
Iz knjige Staneta Stražarja povzemamo nekaj stavkov, ki nazorno kažejo, kako je podjetniška žilica pred skoraj sto leti botrovala nastanku tekstilne tovarne INDUPLATI:
Po požaru leta 1912, ko je že kazalo, da bo Majdič mlin obnovil, so za ruševine ob Mlinščici s ceneno vodno močjo, z ugodnimi zvezami in železniškim tirom ter s poceni delovno silo v okolici, zvedeli Sudetski Nemci, lastniki velikih tekstilnih tovarn na Češkem. Njihovi tekstilni industriji so takrat že močno konkurirali v Ameriki in na Japonskem. Pri nas je bilo ugodno tržišče, saj je bila Jugoslavija skoraj brez tekstilne industrije.
Slovesno odprtje tovarne je bilo leta 1924, najprej so izdelovali surovo platno, brisače in drugo blago. V začetku je bilo zaposlenih okrog 50 delavk, zaposlenost pa je iz leta v leto rasla.
V Umagu so leta 1960 odprli počitniški dom in s tem izboljšali možnost za letovanje zaposlenih. Leta 1961 so v tovarni prešli na 45-urni delovni teden; delali so pet delovnih dni na teden in vsako drugo soboto.
V poglavju »Kako v tretje tisočletje« je Stražar še zapisal:
Vodstvo si kljub splošnim gospodarskim težavam prizadeva za modernizacijo tovarne. Na domačem tržišču prodajo približno desetino izdelkov, drugo izvozijo. Vrednost izvoza (mišljeno izven Jugoslavije) znaša okrog 13 milijonov dolarjev letno. V podjetju je bilo takrat, kot je zapisal Stane Stražar, zaposlenih okrog 1050 delavcev.
Takrat se je pisalo leto 1988.
Občina si je kupovala socialni mir
Število zaposlenih se je v novi državi vztrajno manjšalo. Pravi pretresi in večja odpuščanja so bila sredi devetdesetih let pod direktorsko taktirko Gorana Ivkoviča, kar je takrat močno odmevalo tudi v medijih. Direktorji in vodstva so se menjala »kot spodnje perilo«, podjetje je prešlo pod SRD, ki se ga je prijel sloves grobarja slovenskih podjetij. Vsako vodstvo je najprej ‘klestilo’ stroške in s tem razumljivo manjšalo število zaposlenih. Vmešala se je tudi občina in skušala reševati »socialni mir« oziroma ohranjati število zaposlenih v znosnih mejah. Resnici na ljubo je treba povedati, da je občina reševala tudi dolg, ki ga je imel Induplati do nje. Ob pomoči Jožeta Leniča, ki je bil takrat direktor KAD-a, so v zameno za lastniški delež odprodali večje število delnic in tako pridobili svež kapital.
To potezo je tudi občinsko vodstvo omenjalo kot rešilno bilko za ohranitev Induplatija ter mnogo pričakovalo od novih programov, ki pa jih očitno ni bilo. Bile so le besede, besede. Večina zaposlenih, ki so na nenavaden in nikoli do konca pojasnjen način zgubili tudi certifikate, je končala na Zavodu. Samo zadnja skupina, okrog sedemdeset odpuščenih, je uspela iztožiti skromne odpravnine, ki so jih dobili v dvanajstih zaporednih obrokih. Trenutno Induplati zaposluje nekaj čez sedemdeset ljudi.
AVTOAKUSTIKA Homec – novi lastnik
Že v poletnih mesecih je pricurljala novica, da je Induplati dobil novega lastnika – Avtoakustiko iz Homca. Novice zaradi dopustov ni bilo mogoče preveriti, sedaj pa smo le dobili jasen odgovor na vprašanje: Kdo je kupil Induplati?
Avtoakustika d.o.o. je podjetje za prodajo, servisiranje in montažo radio, video in TV aparatov, tako piše v registraciji. Kot vrsta organizacije je to podjetje za zaposlovanje invalidov, vrsta lastnine – zasebna, glavna dejavnost pa je Trgovina na drobno z rezervnimi deli in dodatno opremo za motorna vozila. Gre za srednje veliko podjetje s sedmimi poslovnimi enotami, število zaposlenih med 20 in 49. Njihovi prihodki od prodaje so od leta 1994 (nekaj manj kot 60 milijonov SIT), v letu 2000 znašali že 1,8 milijarde, v letu 2001 so padli na 270 milijonov, leta 2002 pa so znašali ponovno skoraj 1,4 milijarde tolarjev.
Induplati, označeno kot veliko podjetje (od 150-200 zaposlenih), so imeli v letu 1994 preko 2 milijardi SIT prihodkov, leta 1995 pa – nič (0). No, v naslednjih letih se je številka gibala med 50 in 100 milijoni, leta 2002 (direktorica Viktorija Vehovec) pa že 315 milijonov. Lastnika sta (bila) Kapitalska družba in Slovenska odškodninska družba v likvidaciji. Podatkov o poslovanju srednjega podjetja Avtoakustike in velikega podjetja Induplati – ni moč primerjati.
Direktorica že razrešena, sindikat nima informacij
Pred pripravo članka za časopis smo se seveda obrnili na direktorico Vehovčevo, ki pa je prav ta dan že dobila razrešnico in ni mogla (ni želela?) posredovati nikakršnih podatkov razen nasveta, da novega direktorja Aleksandra Jereba lahko dobimo na telefon preko centrale. Poskusili smo, vendar se je ustavilo pri tajnici, ki se je ljubeznivo ponudila, da bo direktorju posredovala naša vprašanja. Odgovore nanje lahko spodaj.
Na domžalskem sindikatu, ki je tudi sam doživel reorganizacijo, uradno niso imeli nobenih podatkov, razen govoric, ki so krožile med ljudmi. Sindikalna poverjenica iz podjetja Induplati se ni oglasila niti ni zahtevala pomoči ali nasvetov glede pravic zaposlenih. Če se bo kdorkoli od delavcev oglasil v sindikalni pisarni in če je član Svobodnih sindikatov, bo dobil nasvete in navodila, so zatrdili.
Največja vaba – zemljišča?
Ob poslovnih stavbah Induplati je zrasla nova obrtna cona Jarše, ki jo je občina skupaj z banko razprodala »za med«. Odkupljene so bile vse razpoložljive parcele, podjetniki so večinoma že zgradili poslovne objekte, nekateri so še v gradnji, obeta se poslovni razcvet, kar je seveda hvalevredno in prav. Nedvomno so bila za malo oziroma srednje podjetje največja vaba zemljišča – in teh ni malo. Poleg lokacije Jarše je tu še lokacija Radomlje, kjer sicer še poteka denacionalizacijski postopek – pa vendar.
Na konkretno vprašanje direktorju Jerebu, koliko je znašala kupnina za Induplati, smo prejeli nekonkreten odgovor, neuradno pa je slišati, da je Avtoaukustika plačala za skoraj 93% delež nekaj manj kot 300 milijonov SIT.
Nekateri, ki so vse svoje moči pustili v Induplati, ne morejo verjeti, kam se je vse porazgubilo. Ni premoženja, ni počitniških kapacitet, za katere so se mnoga leta odpovedovali pri že tako mizernih plačah – ostalo ni ničesar, razen zidov in zemljišč.
Kako je že rekel Cankarjev hlapec Jernej?
Kaj bo z delavci, kako bo z novimi programi – bo pokazal čas. Vse odločitve so v rokah večinskega lastnika, tudi o tem, kam z delovno silo. Beseda ‘delovna sila’ je kar prava, kajti beseda ‘ljudje’ je izgubila na pomenu.
Danica Šraj
