Vedno znova sem presenečena nad brezsramnim jamranjem delodajalcev, ki sami sebe prikazujejo kot največje žrtve. Kot da se ne zavedajo, da imajo pod seboj ljudi, ki se soočajo z resnimi izzivi. Ko to gledam, sem lahko samo ogorčena, kaj vse si dovolijo.
Dejstva namreč ne govorijo v prid teh izjav. Zgodovina delovnih razmerij v Sloveniji ni vodila v večjo zaščito delavcev in njihovih zaposlitev, pač pa v fleksibilizacijo trga dela. Razvoj zakona o delovnih razmerjih je omogočil rahljanje obveznosti delodajalcev in jim ponudil več možnosti, kako se tem izogniti. Če to primerjamo z evropskimi državami, vidimo, da so zaposleni drugod pogosto bolj zaščiteni, imajo več pravic, in če si sposodim izraz slovenskih delodajalcev, so »dražji«. Pogosto namreč poslušamo, da je slovenski delavec »najdražji« v Evropi, ker da so davki in prispevki tako zelo visoki. Ampak to absolutno ni res.
V Belgiji, kjer živim zdaj, vidim, kolikšen del plače gre za moje prispevke. Več kot polovica. S tem ni nič narobe, ker se s tem ohranja sistem, ki naj bi vsem omogočal dostop do pomembnih javnih storitev. Ampak delodajalci v Sloveniji se pritožujejo ob vsakem povišanju minimalne plače, tudi če gre samo za nekaj evrov. Prodajajo zgodbe, kako bo to uničilo gospodarstvo in vodilo v večjo brezposelnost, grozijo, da bodo zapirali podjetja in jih prenesli drugam. Nič od tega se seveda nikoli ni uresničilo. Delodajalci znajo predvsem pretiravati. A v resnici gre samo za blef.
Mladina
