Ob 103. obletnici rojstva, 29. novembra 2024, enega največjih slovenskih pesnikov Franceta Balantiča, so se ob njegovem spomeniku na Novem trgu poklonili izjemnemu rojaku tudi župan Matej Slapar, predsednik Društva Demos na Kamniškem Jože Berlec in ravnateljica Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik mag. Breda Podbrežnik Vukmir. Ta je s svojimi prizadevanji pripomogla, da kamniška knjižnica od maja 2015 nosi ime po zaslužnem rojaku.
Kje je danes mesto Franceta Balantiča, ki je med Slovenkami in Slovenci sprožil toliko polarnosti, nekateri so si ga prisvojili, drugi so ga strogo zavračali in prepovedovali, je spregovorila mag. Breda Podbrežnik Vukmir, in poudarila, da kamniški pesnik ostaja sam, čeprav se vsak november vrača kot spomin. Med drugim je dejala: »Polarizacija in izključevanje povzročata tragične usode, kakršno je doživel tudi Kamničan in eden najboljših slovenskih pesnikov France Balantič, 22-letni domobranec, ki je končal svoje življenje v napadu partizanov na domobransko postojanko v Grahovem. Njegova usoda odseva posebnosti slovenske zgodovine, ki jo je zaznamovala druga svetovna vojna z bratomornim obračunavanjem, pa tudi povojni čas, ki je seveda pripadal vojnim zmagovalcem. Čas je, da nehamo s tem. Vojna je minila, naj mine tudi v naših glavah in srcih, naj bo sovraštvo pokopano, seveda pa ne previdnost pred vsemi totalitarizmi in netilci vojn ter sovraštva. Čas je, da prenehamo ljudi presojati po tem, kateri politični opciji pripadajo, in ne po njihovih dejanjih ali značajih. Čas je, da odpremo našo srčno stran čisti poeziji ali kot pravi pesnik:
Odprle izgubljencu srčno stran
pragozdnih jezer so oči prozorne,
ko gledal v vodi sem kosti spokorne,
ko pral sem globočine svojih ran.
Balantičeva poezija je tako čista, da v njej ni mogoče najti nobenih ideoloških prvin ali političnih konotacij. Nihče ne more oporekati njegovi pesniški moči. Ko beremo pesmi Franceta Balantiča, še posebej v njegovem poznem novembru, ne moremo drugače, kot da njegovi poeziji priznamo veličino in slovenska književnost bi bila osiromašena, če bi jo zamolčevali še naprej, ker se je tako kot mnogi verni fantje priključil domobrancem. France Balantič je bolj pesnik kot kar koli drugega. Zato naj v razgaljenih srcih vzkalijo semena rož in trav:
Odprle izgubljencu srčno stran
pragozdnih jezer so oči prozorne,
ko gledal v vodi sem kosti spokorne,
ko pral sem globočine svojih ran.
Balantičeva poezija je tako čista, da v njej ni mogoče najti nobenih ideoloških prvin ali političnih konotacij. Nihče ne more oporekati njegovi pesniški moči. Ko beremo pesmi Franceta Balantiča, še posebej v njegovem poznem novembru, ne moremo drugače, kot da njegovi poeziji priznamo veličino in slovenska književnost bi bila osiromašena, če bi jo zamolčevali še naprej, ker se je tako kot mnogi verni fantje priključil domobrancem. France Balantič je bolj pesnik kot kar koli drugega. Zato naj v razgaljenih srcih vzkalijo semena rož in trav:
Razgaljeno srce zdaj mirno čaka,
da rož in trav semena v njem vzkalijo –
prečudne dobre sile v meni spijo.
(6. sonet iz cikla Venec).«
da rož in trav semena v njem vzkalijo –
prečudne dobre sile v meni spijo.
(6. sonet iz cikla Venec).«
Slovesnost v spomin na pesnika Franceta Balantiča so organizirali v Društvu Demos na Kamniškem, nastopili so pevci kvarteta Krt pod vodstvom Dominika Krta. Za preplet besed in branje Balantičevih pesmi je poskrbel Tone Ftičar.
Fotografije: Društvo Demos na Kamniškem
Oglasno sporočilo
