Zadnji teden je res odmevala novica o stanju našega glavnega športnega objekta v Domžalah. Priznajmo si, stanje ni ravno rožnato, ni pa katastrofalno. Streha se ni podrla, nihče (hvala bogu) ni bil poškodovan, travnato igrišče pa je še vedno v slabem stanju. Ampak nič, česar ne bi mogli s skupnimi močmi popraviti.
Domžale smo občina z izjemno športno tradicijo in zavezanostjo zdravemu načinu življenja. Nogometni stadion, športne dvorane, rekreativne poti in aktivna društvena dejavnost so pomemben del našega občinskega utripa. Zato ne smemo prezreti dejstva, da je bil domžalski stadion prisiljen zapreti vrata gledalcem zaradi poškodovane strehe. Takšen dogodek ni le nek infrastrukturni zaplet, ampak jasen pokazatelj, da v upravljanju našega skupnega prostora nekaj ne delamo prav.
Če bi za to stanje krivili samo županjo, ne bi bilo korektno. Županja ima službe, ki v občini skrbijo za premoženje in ki morajo pripraviti letni načrt upravljanja oziroma ravnanja s premoženjem s katerim se določi neposrednega upravljalca tega premoženje ter naloge, ki jih mora upravljalec izvajati, da se ohrani vrednost premoženja. V našem primeru so službe, ki so zadolžene za upravljanje s premoženjem občine popolnoma odpovedale, ne samo na primeru stadiona tudi drugod se kaže slabo upravljanje s premoženjem.
Ko streha postane vprašanje odnosa. Zavedajmo se, da ko streha postane nevarna za obiskovalce, to ni več samo vprašanje arhitekture. To postane vprašanje odnosa: odnosa do javnega, do skupnega, do odgovornosti. In ko se takšna težava pojavi tik pred začetkom športne sezone, je to jasen signal, da je bil odzivni sistem prepozen, preglednost nezadostna, komunikacija pomanjkljiva, načrtovanje pa preveč usmerjeno v gasilske ukrepe namesto v dolgoročno stabilnost. Torej v naši občini močno šepa izvedbeni del. Kar pomeni, da imaš ti lahko še tako dobre zamisli, ki pa ti ne pomagajo nič, če te podrejeni, sploh ne upoštevajo.
Infrastruktura je za ljudi, ne za kampanje. Zato menim, da gre za simptom širše težave. Če nekateri zaposleni na občini infrastrukturo dojemajo kot orodje za kampanje in protokolarne dogodke, se izgublja njena prava vrednost. Javni objekti niso zgrajeni za enkratne prireditve. Zgrajeni so za ljudi. Za vsakdan. Za otroke, ki trenirajo. Za starše, ki jih spremljajo. Za seniorje, ki ostajajo aktivni. Za klube, ki skozi šport gradijo skupnost. Zato moramo v prihodnje razmišljati drugače. Načrtno. Sistematično. Z več vključenosti in preglednosti. Potrebujemo dolgoročen načrt upravljanja z javno infrastrukturo, ki bo temeljil na rednem preventivnem nadzoru, pravočasnem obveščanju uporabnikov in jasno prednostno lestvico potreb. Znotraj tega mora biti prostor tudi za športna društva in civilno družbo, ki najbolje poznajo teren in že danes opravljajo ogromno dela, pogosto v neprimernih pogojih.
Nazaj k zaupanju in delovanju! Dejstvo je, da zaupanje občanov ne temelji na obljubah, temveč na sistemu, ki deluje. In sistem so ljudje. Ko v takšnem sistemu nekaj odpove, se to odkrito prizna, hitro popravi in se ob tem ustvari prostor za skupno učenje. V sistemu, ki ne deluje, pa težave prihajajo tiho, brez napovedi, in pustijo za sabo prazne tribune ter grenak priokus. Temu se moramo izogniti.
Domžale si zaslužijo več kot odzivnost. Zaslužijo si predvidevanje. Ne upravljanje v senci težav, temveč v svetlobi jasnih ciljev. Zdravje skupnosti, varna infrastruktura, šport kot vsakodnevna izkušnja – to je temelj, na katerem bomo gradili drugačno zgodbo. Ne zgodbe o odpovedih, temveč o zanesljivosti. Ne zgodbe o improvizaciji, temveč o odgovornem vodenju.
Potrebna je izredna seja in konkretne rešitve! Čas je, da streho postavimo nazaj. Ne le nad stadion, temveč nad vse tisto, kar nas povezuje. Zaupanje, ki si ga je treba ponovno zaslužiti, se začne pri temeljih – in streha je eden od njih.
In rešitev: predlagam, da županja nemudoma skliče izredno sejo Občinskega sveta, na kateri se bo obravnavala ta pereča problematika. Če smo lahko imeli sejo za nakup nekega zemljišča, jo imamo lahko tudi za rešitev domžalskega športnega ponosa (na tem stadionu nastopata dva prvoligaška kluba!). Zato, dejte fantje in dekleta iz občinske uprave, prosim predlagajte rešitve – če jih nimate, vprašajte UI. Ta vam bo z veseljem povedala, da tribune niso nujno v celoti pokrite in da na spletni strani NZS (www.nzs.si) lahko najdete slovenski prevod dokumenta, kot je “UEFA Pravilnik o infrastrukturi stadionov” ali “Pravilnik o licenciranju nogometnih klubov”, ki vključuje tudi infrastrukturne kriterije.
Torej, dejte se prosim lotiti dela (odstraniti streho) vsaj na tisti strani, kjer je poškodovana, in na izredni seji predlagajte prerazporeditev sredstev za nujno obnovo za Domžale kritičnega infrastrukturnega objekta. Z veseljem vas bomo podprli vsi svetniki zdrave pameti, samo predlagajte kakšno ustrezno rešitev!
Želim vam lep dan.
mag. Tomaž Deželak
občinski svetnik SDS
Odličen članek.
Ja, problem stadiona je simptom. Vzrok je lahko v odločevalcih ali v izvajalcih. Verjetno v obojem. V 21. stoletju bodo cvetele tiste lokacije (države, občine …domžale), ki bodo učinkovitost privatnega sektorja uvedle tudi v javni sektor, bolje kot okolje. V času, ko je Poljska svoj BDP povečala za 250%, ga je Slovenija le za 80%. Tudi stadion sporoča zakaj.