“Zemlja bo preživela – z nami ali brez nas!”
Na letošnjem knjižnem sejmu v Ljubljani je znani biolog in okoljevarstvenik Tone Komat, ki je v zadnjem času postal Domžalčan, predstavil svoje novo knjižno delo SIMBIOTSKI ČLOVEK. To je poziv k soustvarjanju novega simbiotskega sveta, ki daje prednost kulturi pred tehniko, ekonomijo in gospodarsko rastjo. Gre namreč za staro, izvorno in naravno kozmologijo, ki postavlja mejnik v preživetju človeške vrste. Tone Komat z osupljivo neposrednostjo kaže na tragične posledice izrojene človeške vrste. S kritičnim pogledom na znanost nas pretrese, ko dokazuje, da se je človeštvo odreklo svobodi v znanosti, kar se sedaj odraža kot usodno.
Odlomek iz knjige:
“Hlastanje po dobrinah in utapljanje v multimedijskih iluzijah je pravzaprav beg pred samim seboj, beg pred samopodobo v ogledu narave. Kdor je tako neumen, da hlepi samo po materialnih dobrinah, nikoli ne bo živel svojega življenja. Človeka je treba vrniti njemu samemu in razviti njegove ustvarjalne zmogljivosti. Kajti le s samoaktualizacijo lahko presežemo anomijo in brezciljnost. Najosnovnejša človekova pravica je, da postane to, kar v resnici je, da uresniči samega sebe. Samouresničitev pa pomeni svobodo v eksperimentiranju s svojo identiteto in iskanje istovetnosti, ki bo sprostila ustvarjalnost in povrnila duhovno zdravje. Skratka, postati moramo konkretne osebnosti, ne pa igralci družbenih vlog, ki so nam vsiljene.
Vedeti moramo, da so vlade na svetu zato, da ignorirajo ljudstvo in delajo za bogate. Pri tem se ljudje pogosto niti ne zavedajo premetenih sistemov dominacije in posrednih načinov zatiranja ter ne dojamejo prikrite represije. Izhod je v tem, da poskušamo doseči spremembe in reforme v okviru obstoječih sistemov ob hkratnem razvijanju vseh alternativ. Pri tem moramo zrevoltirani in zdravo agresivni poseči po vseh sredstvih, ki jih imamo na razpolago, pa čeprav ob tem uničimo kako institucijo. Nobene škode ne bo. Zgodovina nas uči, da nam svobode delavskih pravic in okoljskih standardov nikoli niso podarili bogati in vplivni, marveč so jih vedno izbojevali navadni ljudje.”
V tem času, ko je izšla vaša knjiga, se pozornost svetovne javnosti vrti zlasti okoli globalne klimatske in finančne krize, pa tudi krize prehrane in zdravja. Na vse to ste opozarjali v svoji knjigi SIMBIOTSKI ČLOVEK, kar zveni precej preroško. Bi morda rekli nekaj besed o tem?
Sedanja finančna kriza in vse druge krize so zgolj vrh ledene gore in dokazujejo le to, da je z načinom življenja in razmišljanja, ki ga živimo danes, nekaj hudo narobe. Gre za intelektualno in etično krizo civilizacije, samo gašenje finančne krize ne bo rešilo dramatičnih problemov sodobnega sveta, le še bolj jih bo zaostrilo. “Zavest, ki je ustvarila problem, ga ni sposobna rešiti”, je zapisal Albert Einstein, in še kako prav je imel.
Pa klimatska kriza? Potrebuje človeštvo nova znanja, da bo temu kos?
Znanja ima človeštvo dovolj, ima tudi prilagoditvene kapacitete, nima pa volje. Sam osebno sem proti kakršnemu koli lažnemu upanju, ki ga obljublja politika. V krizi so sami temelji civilizacije. V krizi je sistem, zato je krpanje sistema Sizifovo delo. Vsak posameznik mora biti odgovoren za svoja dejanja in to je edina pot, ki bo omogočila tudi našim potomcem varno preživetje na tem planetu.
Naslov vaše knjige SIMBIOTSKI ČLOVEK označuje človeka, ki naj bi živel bolj povezano, v simbiozi s svojo preteklostjo, predniki, mitologijo, z vsem, kar ga povezuje z bivanjem na planetu od vseh začetkov. Ali kljub vsem svojim opozorilom vidite neko svetlo luč na koncu tunela?
Dovolj imamo tehnološke moči, da uničimo same sebe, nimamo pa dovolj modrosti, da bi to svojo moč spravili “na verigo”. Prepričan sem, da se je treba prenekaterim znanstvenim podvigom odpovedati v imenu večje varnosti, saj vemo, da najbolj tvegane tehnologije prinašajo največje dobičke le nekaterim, obenem pa so največja tveganja za človeštvo. Priče smo dejstvom, da majhna skupina ljudi (elita ) želi maksimirati svoje dobičke na račun preživetja večine ljudi z uničevanjem naravnih virov, okolja, hrane, zdravja, vode in zraka. Ogromne finančne injekcije, ki jih pogoltnejo posamezni koncerni na račun reševanja finančne krize pomenijo zgolj prelivanje denarja iz žepov običajnih ljudi k elitam. Med ekonomisti vlada težnja, že kar obsesija, da je nujna letna gospodarska rast vsaj štiri odstotke, kar pa v naravi predstavlja popolno patologijo. Vemo namreč, da je edino tkivo, ki ima neomejeno in nenehno rast, rakavo tkivo. Znano je, kako se konča rast rakavega tkiva – uniči vse okoli in potem še sebe. Človeštvo mora sestopiti s te norije neomejene rasti in preiti na ničelno rast.
Bi to predstavljalo poslabšanje kvalitete življenja, zmanjšanje ponudbe? Bi ekonomisti, politiki in lastniki kapitala sploh sprejeli to možnost?
Poglejte, človek za svoje kvalitetno življenje potrebuje od 140 do 150 različnih proizvodov, vsak malo večji market pa ima v svoji ponudbi preko 30.000 artiklov. Torej? Vsako leto svetovna industrija porabi za trideset odstotkov več naravnih virov, kot jih je narava sposobna obnoviti. Po zahtevah 4- ali 5-odstotne letne gospodarske rasti bi človeštvo v sto letih potrebovalo še trinajst Zemelj, če bo hotelo s tem tempom živeti dalje. Vidimo, da je progresija gospodarske rasti skregana z zdravo pametjo!
Kar samo se vsiljuje vprašanje, kdo vlada svetu? Politika? Ekonomija? Multinacionalke? Očitno je namreč, da je moč velikih koncernov neizmerna, saj obvladujejo vse: proizvodnjo kemičnih gnojil pesticidov, semen, prehranskih aditivov in zdravil ter gensko tehnologijo. Je sploh še možno omejiti njihovo moč in vpliv?
Gre za preplet energetske, prehranske, klimatske in zdravstvene krize in njihov skupni učinek se ne sešteva, pač pa množi. Če na kratko omenimo samo energetsko bazo: skozi tisočletja je bil les tisti, ki je veljal za glavni energent. Pred dobrimi dvesto leti ga je zamenjal premog, ki je vzpodbudil in povzročil tudi industrijsko revolucijo, za njim sta prišli elektrika in nafta, ki bo tudi kmalu presahnila, zato je večina naftnih virov že pod vojaškim nadzorom. Tu je še jedrska energija, ki doživlja veliko nasprotovanje javnosti, pa tudi cena tako dobljene energije je visoka. Zaskrbljujoči so podatki, da smo leta 1940 za 1 vložen kcal nafte proizvedli 3,5 kilo kalorije hrane, sedaj pa za vloženih 10 kcal nafte proizvedemo le 1 kcal hrane. Poudariti je treba tudi, da vsaj osemdeset odstotkov degenerativnih obolenj človeka izvira iz industrijsko proizvedene hrane. Gre za naslednje bolezni: srčno žilna obolenja, rak, sladkorna bolezen in hormonske motnje. Svetovne korporacije, ki obvladujejo proizvodnjo prehrane in pesticidov, obvladujejo tudi proizvodnjo zdravil in s tem je krog zla sklenjen. Bolezen in zdravje hodita zelo blizu, zavedati pa se je treba, da so prav te največje korporacije zainteresirane, da so ljudje kronično bolni, saj le tako proizvedejo (in prodajo) enormne količine zdravil. V interesu velikih koncernov ni, da so ljudje zdravi. Stanje na Zemlji je paradoksalno: ljudje na eni strani umirajo zaradi pomanjkanja hrane – lačni ob prazni skledi, na drugi strani pa umirajo bolni ob polni skledi. To je pravzaprav zelo žalostna izbira za človeka moderne civilizacije.
Po končani predstavitvi svoje knjige na knjižnem sejmu v CD je Anton Komat odgovarjal na številna vprašanja poslušalcev.
V Sloveniji se v zadnjem času srečujemo s problemom uporabe gensko spremenjene hrane, s čimer pritiskajo na Evropo zlasti ameriške multinacionalke. Ali sploh lahko govorimo o problemu lakote na zemlji ali gre prej za nepravilno razporeditev hrane na zemeljski obli?
Hrane je na svetu za vse ljudi več kot dovolj. Zavedati se je treba, da je lakota zgolj politični problem in trditev, da bi gensko spremenjena hrana in posredno njen večji pridelek pripomogla k odpravi lakote v svetu, je navadna laž, saj za tem stoji zgolj kapitalski interes. Gensko spremenjene organizme je treba obravnavati kot bitja s tujega planeta, saj niso nastala v evoluciji življenja, ampak z nasilnim in diletantskim poseganjem v genom. Posledice uživanja take hrane so popolna neznanka. Ali bi dovolili popravilo vašega računalnika s krampom in lopato? Verjetno ne, vendar prav to počno genski tehnologi na genomu, ki ga žele “popraviti”.
V vaši knjigi je mnogo govora o nenasitnosti in pohlepu svetovnega kapitala, ki se kaže v osvajanju najpomembnejših vzvodov proizvodnje, potrebne za preživetje množic. Ima ta pohlep sploh kakšne meje oziroma kje so meje te požrešnosti?
Pohlep nima meja, ker je vgrajen v sistem ekonomije neomejene rasti in je indoktriniran s socialnim darwinizmom. Tako kot naj bi svobodni trg vodila nevidna roka, tako naj bi tudi boj za obstanek vodila nevidna roka naravnega izbora. To sta dva nevidna fantoma, ki naj bi vodila tako naravo kot človeka. Politiki so končno prišli do spoznanja, da je potrebno nevidno roko trga nadomestiti z vidno roko države. Ampak to ne prinaša rešitve, to bo samo odlaganje problema, morda za desetletje. In kaj potem? Potrebno je spremeniti sistem, torej kozmologijo človeštva. Veliki zgodbi uspeha simbioze, sobivanja sta evolucija življenja na planetu in tudi razvoj človeka. Politika neomejene rasti na planetu, ki je omejen, predstavlja popoln absurd. To sem že primerjal z rakavim tkivom, kajti to je edino tkivo v naravi, ki raste neomejeno, vse do uničenja. Poglejte, v našem telesu celice med seboj komunicirajo, usklajujejo svojo rast in prav vsaka celica ima dovolj za svoj razvoj. In prav zaradi simbioze milijard celic lahko preživi organizem. Prav tako zaradi simbioze organizmov lahko preživi celoten ekosistem ali pa ekosfera planeta, kakor hočete.
Vi ste zagovornik ničelne gospodarske rasti. Kaj to pomeni?
To pomeni, da sme gospodarstvo jemati vire naravi samo do te mere, kolikor jih je ta sposobna obnoviti in nič več, kar ne pomeni, da bomo živeli v pomanjkanju, ker je za vse dovolj, vedno pa bo premalo za pohlepne. Nek profesor ekonomije mi je rekel, da hočemo ekologisti spraviti ljudi živeti nazaj v jame. Odgovoril sem mu, da nas bodo tja spravili ekonomisti sami, če bodo vztrajali na dogmi neomejene rasti. Ničelna gospodarska rast ne pomeni brezposelnosti ali revščine, tehnološkega nazadovanja ali ideologije proti meri človeka. Nasprotno! Namesto nafte naj bo nova energetska osnova sonce, ki ne pozna energetske krize. Namesto množične proizvodnje izdelujmo trajnejše izdelke, za katerih vzdrževanje in servisiranje lahko skrbijo viški delavcev, ki sedaj proizvajajo “kramo” za enkratno uporabo. Vzpostavimo sistem čim bolj popolnega recikliranja, energetske varčnosti, preventivo v zdravstvu in pridelavo zdrave hrane itd. Dela bo dovolj za vse ljudi! Stara modrost pravi: “Človeštvo bo varno, ko bo kmet zdravnik, zdravnik učitelj in učitelj kmet.” Sporočilo je jasno.
Kako omejiti človekovo kapitalsko požrešnost? Z vero, s filozofijo, kako drugače?
Poti je seveda več. Lahko je prepričanje, lahko je vera, nova etika, predvsem pa je odgovornost. Delovanje mora preiti iz etike grabljenja in uničevanja v etiko preživetja. Vedno več ljudi je lačnih in bolnih, nimajo niti osnovne preskrbe z vodo, na drugi strani pa imamo skupine elit, ki hočejo zgolj maksimirati svoje profite in si prilastiti globalne vire, kar je nevzdržno, saj smo pravzaprav vsi na isti barki. S Titanikom vred so se potopili, tako tisti v prvem razredu kot oni v podpalubju, pa čeprav je godba igrala do tragičnega konca vseh. Elite bodo povzročile uničenje vseh, tudi njih samih. Kaj pa lahko storijo, da se rešijo? Kolonizirajo drug planet? S tako držo bodo uničili vsak planet. Edina pot, ki ostaja, je sobivanje človeštva, torej simbioza med ljudmi in simbioza med ljudmi in naravo. To nam govori zdrav razum in izročila prednikov.
“Zamisel o zavarovanih območjih v Sloveniji nikakor ne uspe. Kljub članstvu v EU, razglašeni Naturi 2000 in posameznim lokalnim poskusom se nismo premaknili dlje od načelnih odločitev. Ključna napaka seveda ni v načelih, temveč v načinih izkušnje držav, ki v naravnih parkih uresničujejo sonaraven razvoj in izpolnjujejo želje ljudi, ker jim zagotavljajo varno prihodnost in višjo kakovost življenja, nam pravijo, da so naša izhodišča napačna.
Premaknimo se na Ljubljansko barje, o katerem je bila sprejeta politična odločitev, da se leta 2008 razglasi za krajinski park. Spet smo pri tekmi ozkih pogledov: s stališča ekonomista bi ga bilo najbolje pozidati, zgraditi letališče in mega nakupovalni center. Energetik bi goreče zagovarjal akumulacijo s tunelsko hidroelektrarno pod Golovcem, agronom pa bi namesto tisočerih svetov najraje videl zgolj enega, koruznega. Toda gospodarja Ljubljanskega barja sta voda in ljudje, ki tam živijo. Možnosti za ureditev krajinskega parka je treba iskati prav tam, v tradiciji in kulturi ljudi, ki že stoletja sobivajo z vodo. Da je res tako, dokazujeta reka Ljubljanica, ki je kulturni spomenik svetovnega značaja in kultura kolišč, ki to pravzaprav ni. To je civilizacija per se, saj po starosti več kot 2000 let daleč presega tisto, ki ji danes pravimo evropska. Domnevajo, da se je mostiščarska civilizacija zadušila z lastnimi odpadki v eutrofiziranem jezerišču. Danes zaslepljeni z mitom napredka in zanemarjajoč sporočila prednikov delamo isto usodno napako.”
Kdo bi po vašem mnenju lahko premaknil globalno razmišljanje? Znanost? Filozofija?
Mislim da umetnost. Poglejte, umetnost je bila vedno v zgodovini tista, ki je iskala nove poti. Filozofija se sicer trudi, da bi stvari razložila, vzgibe k vrednejšemu in lepšemu pa je vedno dajala umetnost. Potrebna je nova renesansa, nova vizija, nova kozmologija človeka. Težko je napovedati, kaj se bo zgodilo, zagotovo pa je eno: če se bodo problemi nadaljevali v tej smeri, bomo vsi skupaj zapadli pod “Velikega brata”, nov totalitarizem, ali pa padli v barbarstvo golega preživetja.
Kaj bi rekli svoji knjigi na pot? Na kaj bi bralce opozorili še posebej?
Morda to, da s knjigo SIMBIOTSKI ČLOVEK ubijem, ampak res ubijem, vsako upanje, da je možno z dosedanjim načinom delovanja človeštva preživeti. Najbolj nevarno je lažno upanje, da bo nekdo nekaj napravil v imenu človeka, da bo to morda prosvetljena politika, modra znanost ali neka nova ekonomija. Prav nihče ne bo napravil ničesar! Ljudje se bodo morali odločiti sami, vsak od nas, kajti za normalnega človeka je vsega dovolj, za pohlepne nenasitneže pa ni dovolj niti deset planetov Zemlja. Doumeti je treba staro modrost, da je samo ena pot na ta svet in samo ena s tega sveta, da pridemo goli in odhajamo goli. Obsedenost z materialnimi dobrinami ne prinaša lepšega in boljšega sveta. Človek je po svoji naravi bitje simbioze, zato smo dolžni ta svet vrniti človeku.
Danica Šraj
