Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 29.april 2011
Zaupanje je nekaj, na čemer tako rekoč temelji naše celo življenje. Zaupa že malček, ki svojim staršem poda roko, ko ga popeljejo čez cesto, zaupa nam, takrat ko mu pripravimo kopel in verjame, da voda ni prevroča, zaupa nam, ko mu obljubimo, da bomo jutri preživeli dan z njim … To zaupanje nas spremlja vse življenje. Zaupamo družini, prijateljem, sodelavcem in ne nazadnje tudi oblasti in politikom.
Saj veste, kam se obrnejo stvari, ko zaupanje izgine. Spet smo pri začetkih in razočaranih pogledih naših otrok, ko naredimo nekaj, kar jim podre zaupanje v nas. Vsi vemo, kako težko je znova vzpostaviti zaupanje med prijatelji, ko se nekdo izneveri. Najbrž ste že vsi kdaj delovali v kolektivu, kjer ni bilo pravega zaupanja med sodelavci in vsi veste, kako težko je biti v takem okolju učinkovit. Če pogledamo še zaupanje v državo, oblast, sistem, v katerem živimo, je jasno, zakaj ponekod prihaja do prevratov, revolucij, zamenjav … Nekje je to bolj radikalno, nekje, hvalabogu, živimo v demokratičnih ureditvah, kjer svoje nezaupanje ljudje lahko izrazijo na volitvah, in zaupanje, ali bolje rečeno svoje upanje, podelijo nekomu drugemu.
Zdaj ko smo postali država referendumov in družba, kjer je zaupanja vse manj, se zdi, da se naša tehtnica močno nagiba navzdol. Zaupanje so izgubili delavci, ki so v dobri veri hodili garat za tajkune, ki niso imeli obraza niti zato, da bi jim plačali pokojninske prispevke. Zaupanje so izgubili vlagatelji, ki so ugotovili, da je pri nas potrebno vse kaj drugega kot znati dobro delati. Zaupanje izgubljajo mladi, ki zaman čakajo na družbo, ki bi jim omogočila dobro izobrazbo, stanovanja in pogoje za ustvarjanje družine. Vse skupaj je postalo podobno areni, v kateri mlatimo eden drugega, nekateri se skrivajo po kotih, drugi so v zlatih ložah in vse skupaj le prešerno opazujejo. Ob vsej tej zmešnjavi pa neka druga elita, med katero zanesljivo vlada veliko zaupanje, izkorišča luknje v zakonih, oblast in omrežja ter si kopiči moč in denar za hude čase. Če nekoliko omilim, je vse prevečkrat videti, da sta v naši deželici zaupanje in pošteno ravnanje postala ogroženi vrsti.
Včasih se kakšna reč zgodi ravno zaradi tega, ker si zaupamo, danes pa gre vse nekako tako, kot da bi vam nekdo porinil svečo v roke in vas poslal v desetkilometrski predor popravljat elektriko in vas ob tem zaupljivo prepričeval, da je na njegovem koncu luč … Bi mu zaupali?
R. G.
Zdaj ko smo postali država referendumov in družba, kjer je zaupanja vse manj, se zdi, da se naša tehtnica močno nagiba navzdol. Zaupanje so izgubili delavci, ki so v dobri veri hodili garat za tajkune, ki niso imeli obraza niti zato, da bi jim plačali pokojninske prispevke. Zaupanje so izgubili vlagatelji, ki so ugotovili, da je pri nas potrebno vse kaj drugega kot znati dobro delati. Zaupanje izgubljajo mladi, ki zaman čakajo na družbo, ki bi jim omogočila dobro izobrazbo, stanovanja in pogoje za ustvarjanje družine. Vse skupaj je postalo podobno areni, v kateri mlatimo eden drugega, nekateri se skrivajo po kotih, drugi so v zlatih ložah in vse skupaj le prešerno opazujejo. Ob vsej tej zmešnjavi pa neka druga elita, med katero zanesljivo vlada veliko zaupanje, izkorišča luknje v zakonih, oblast in omrežja ter si kopiči moč in denar za hude čase. Če nekoliko omilim, je vse prevečkrat videti, da sta v naši deželici zaupanje in pošteno ravnanje postala ogroženi vrsti.
Včasih se kakšna reč zgodi ravno zaradi tega, ker si zaupamo, danes pa gre vse nekako tako, kot da bi vam nekdo porinil svečo v roke in vas poslal v desetkilometrski predor popravljat elektriko in vas ob tem zaupljivo prepričeval, da je na njegovem koncu luč … Bi mu zaupali?
R. G.
Oglasno sporočilo
