Mineva mesec dni od praznovanja »delavskega praznika«, ko so na veliko padale lepe besede o delavcu, njegovi strumnosti in pogumnosti, o pridnih rokah, skorumpiranih tajkunih, ki so krivi za to našo bedo …
Ni vse lepo in prav, dokler seveda besede ne izzvenijo nekam v prazno, v zrak, neznosno zatohlost slovenskega prostora, kjer je delavstvo že zdavnaj izgubilo svoj pravi pomen. Besede odmevajo v prostor, kjer se nekateri kar nočejo zavedeti, da živimo v drugem sistemu, da ni dovolj biti priden in marljiv, da ni dovolj, če stojimo na braniku svojih neodtujljivih pravic, medtem ko pričakujemo, da nam bo nekdo plačo dajal kar iz rokava. Slovenija in njeno gospodarstvo sta prestreljena s pokvarjenimi direktorji, s tajkuni, ki so si mimo svojega truda in lastnega denarja nagrabili premoženje, ki ni oziroma ne bi smelo biti njihovo. To je dejstvo in še bolj žalostno je, da vse skupaj ostaja bolj ali manj nekaznovano. Raje se govori o političnih pregonih enih in drugih, ki prek iste politike in svojega položaja branijo svoje nepoštene rabote, ki jih razume vsak osnovnošolec. Nekoliko težje je to očitno razumljivo za organe pregona, ampak pustimo se presenetiti.
Delavcem prav nič ne pomaga to preganjanje gor in dol, pomagal bi nam nov zagon, pomagala bi nam nova delovna mesta, pomagala bi nam nova vlaganja iz tujine, pomagali bi nam veliki infrastrukturni projekti. Vse to tudi vemo, samo kaj, ko je konec socializma in topčiderskih tiskarn, konec je pravljic o tem, da lahko mirno trošimo več kot zaslužimo, konec je ludističnih idej o tem, da se lahko nasitimo iz sklede, v katero nismo nič dali.
Zaradi teh čudnih idej, ki prevevajo našo deželo, pa še kakšno evropsko državo zraven, smo se znašli v položaju, ko je v nekem mestu velik dogodek odprtje muzeja ali velika gasilska vaja, kako je videti odprtje kakšne večje tovarne, pa se že skoraj nihče več ne spomni.
R. G.
