Ob prebiranju časopisnega oglasa, v katerem dobrodelna organizacija poziva ljudi, naj pridejo po pomoč in brezplačni obrok, sem se vrnil v čas, ko sem že davno, pred leti, golobrad odložil Steinbeckovo knjigo Sadovi jeze in kar nekaj časa razmišljal o svetu.
Kot mladeniča me je ta knjiga pretresla, da ne rečem globoko zaznamovala za nadaljnje življenje. Ne vem, kaj je bilo zame bolj pomembno; neizmerna beda, skozi katero so se prebijali ljudje v tej knjigi, ali neupogljiva volja, s katero so premagovali tegobe in iskali upanje v majhnih rečeh.
Ne bi si mislil, da bomo kdaj tudi v »naši deželi« govorili o tem, da so pošteni in delovni ljudje lačni, da obstajajo otroci, ki ne jedo do prve šolske malice, da so vrste pred Karitasom in Rdečim križem vse daljše in da se ljudje dejansko zapirajo med štiri stene, kjer molče živijo v hudem pomanjkanju.
Vem, da to na srečo pri nas še ni vsesplošen pojav, vem, da zadeve še niso preskočile tiste kritične točke, vem, da je do Steinbeckovega scenarija še daleč, pa kljub temu me skrbi. Skrbi me za vse generacije, ki se utapljajo v brezizhodnosti, skrbi me za tiste ljudi, ki so dejansko vse življenje garali za bedno penzijo, s katero se komaj prebijejo skozi mesec, kaj šele, da bi razmišljali o sproščenem uživanju v zasluženem pokoju.
Skrbi me za državo, kjer elite neusmiljeno kradejo milijone, kjer so se vse počez »zaslužnim« delili milijonski krediti, ki jih nihče nikoli ni nameraval odplačati. Skrbi me za državo, kjer se kriminalci po enem letu sojenja in kilogramih kokainskih dokazov sprehodijo iz sodne dvorane kot svobodni državljani, po drugi strani pa se »proces stoletja« vleče v nedogled, da o »tajkunskih« procesih ne razpravljamo.
Skrbi me za državo, kjer politika s totalnim spopadom ustavlja državo in nas vleče na dno. In vsa ta skrb se vse bolj zrcali v pogledih ljudi. Kakorkoli se čudno sliši, vedno mi upanje daje tisti trmasti slovenski pogled, ki je zasijal iz oči prizadetih v poplavah, ko so med reševanjem svojega imetja zavzdihnili, »bomo že zdržali in se pobrali«. In to so ljudje, ki bodo dejansko pobrali to državo iz blata, jo očistili nesnage in ji nadeli bolj svetlo prihodnost.
Sadovi jeze bi morali biti navdih mladim generacijam, stare elite so se izpele in nas pripeljale do dolgega temnega predora.
Jakob
