Ste kdaj stali pred tunelom? Pred tisto črno luknjo, ki vam je pretila, da vas bo pogoltnila takoj, ko boste vstopili vanjo, in premišljevali, ali se boste odločili za ta sprehod v neznano. Kljub temu, da vsi vemo, da se vsak tunel nekje konča in da na koncu mora priti tista bela pikica, ki se po poti veča in veča in postane tista luč na koncu tunela, ki nas pripelje do novega začetka, je vsako stopanje v temo novo tveganje.
In zdaj je prišel čas, ko vsi skupaj stojimo pred to črno luknjo in od zadaj nas politika in oblast počasi potiska proti temnemu vhodu. Že čez nekaj dni bo jasno, kako veliko črno luknjo so nam oblastniki pridelali v bankah in kako bo ta luknja vplivala na luknje v naših žepih, potem je tu še dolžniška luknja in zadolževanje države za svojo požrešno javno porabo, potem je tu še črna luknja gospodarske krize, ki se pri nas še kar ne želi krčiti, pa črna luknja dvosmerne pravne države, kjer imamo upravičeno občutek, da so nekateri “bolj enakopravni” kot drugi…
Ja, vse te luknje “so nam” ali pa “smo si”, če želite, skopali skozi leta. In nič ne pomaga, da kričimo od besa, čas je, da jih začnemo krpati, čas je, da si priznamo, da smo še daleč od mlečne ceste, posute z zvezdami, kamor smo se tako radi uvrščali, in se soočimo z dejstvom, da se moramo najprej prebiti skozi črno vesolje, polno črnih lukenj, ki nam grozijo, da nas poskrkajo vase. V vseh teh letih so nas prevečkrat peljali skozi svoje majhne tunelčke in obvode, ter nam po malem ukradli državo, kot je zadnje čase moderno pripovedovati. In tako zdaj stojimo pred to črno luknjo, pred vhodom v tunel in se sprašujemo, zakaj se nam je vse skupaj zgodilo…
Poti nazaj pa žal ni, je samo korak v neznano z upanjem, da tisti, ki nas potiskajo v tunel, vedo, da je ta dokončan in da na koncu tunela obstaja izhod…Včasih, ko poslušam oblastnike, imam namreč občutek, da bomo vsi skupaj obtičali nekje pod sredino mogočne gore. Na sredini nedokončanega tunela…
Jakob
