Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 12.december 2013
Čeprav mu tudi slednje ni prizaneslo, ko so na preventivnem pregledu srca ugotovili, da ima mladi športnik Marfanov sindrom oziroma razširjeno aorto, ki bi bila brez zdravljenja lahko usodna, če bi Urban nadaljeval športno udejstvovanje na profesionalnem nivoju. S pomočjo naših junakov je Slovenija poskrbela za humanitarno akcijo, ki je zagrizenemu košarkarju odprla vrata bolnišnice v Severni Koreji, kjer so ga pred nekaj meseci tudi uspešno operirali.
Po vsem, kar je pri rosnih 21-ih prestal, se danes zaveda, kakšno moč imajo misli – zlasti tiste pozitivne, ki ga nikdar niso pustile na cedilu, in komaj čaka, da se vrne na parket.
Razmeroma mlad si izvedel za pretresljivo diagnozo. Kako si se soočil z njo?
Sama starost niti ni bila taka težava, problem je bil v tem, da ne bi mogel več igrati košarke. Da ti nekdo reče, da nikoli v življenju ne boš mogel več igrat, je to res velik udarec in to je najhuje. Prej ne razmišljaš o ničemer drugem kot samo o košarki. To je bila vselej moja prva skrb, tudi zato, ker se je vse skupaj zgodilo ravno teden, dva pred reprezentanco, evropskim prvenstvom mlajših članov.
Sprva me je to res zelo potrlo, ampak s časoma sem se psihično pripravil … Reprezentančni psiholog, ki je bil takrat zraven, mi je svetoval naj na stvari gledam malo širše in naj ne razmišljam le o košarki, temveč tudi o vseh drugih stvareh. Ko ti nekdo tako pomaga, je laže …
In tebi je takrat – v najtežjih trenutkih – pomagalo kar veliko ljudi, če se ne motim …
Res je, že takrat, ko smo izvedeli za mojo diagnozo, še bolj pa letošnje poletje, ko je šlo vse skupaj res do skrajnosti. Jaz sem zaključil pogodbo s Heliosom in moral sem nekaj delati. Obrnil sem se na Košarkarsko zvezo Slovenije in jih prosil za pomoč. Takoj so odreagirali z dobrodelno akcijo, ob strani pa mi je ves čas stala tudi prijateljica Alenka Gotar.
Torej si v nesreči spoznal, da imaš veliko prijateljev?
Da, lahko bi tako rekel, se pa v Sloveniji res ogromno ljudi odzove na tako dobrodelno zadevo. Znamo stopiti skupaj, ko je treba in to se je pokazalo tudi v mojem primeru. Nad tem sem bil res pozitivno presenečen, saj nisem pričakoval takega odziva, tudi s strani medijev, čeprav so me organizatorji pred tem opozorili, da se kaj takega lahko zgodi.
Kako koristna je bila v tem primeru podpora medijev?
Predvsem je vso zadevo potisnila naprej in hvala bogu, da se je to zgodilo!
Skupaj ste zbrali dovolj denarja za zahtevno operacijo v Severni Koreji. Kakšni so bili tvoji občutki pred odhodom v bolnišnico – na tujo celino?
Kot sem povedal že takrat na letališču – preden sem šel, sem bil najsrečnejši človek na svetu, bil sem zelo pozitiven in komaj sem čakal na operacijo! V bistvu sploh nisem razmišljal o negativnih stvareh, niti enkrat nisem podvomil, da bo vse skupaj uspelo. V glavi sem imel samo, da grem, da se to reši, da pridem nazaj in ponovno začnem igrat.
In tako je vse tudi dobro potekalo … Se ti zdi, da je tvoja pozitivna naravnanost prispevala k uspehu posega in regeneracije? Je moč misli v takšnih situacijah bistvenega pomena?
Pozitivne misli so izjemno pomembne! Pred tremi leti sem imel operirano koleno, tako zdaj lahko rečem, da sem res spoznal razliko med pozitivnim in negativnim mišljenjem. Ko sem si poškodoval koleno, sem bil res negativen in se je vse skupaj vleklo v nedogled. Na operacijo sem takrat gledal zastrašujoče, res sem se bal in vse to, v primerjavi s kolenom, mi je bila operacija srca zdaj prava malenkost!
Kaj se je medtem spremenilo, kaj je spremenilo tvoj pogled na celotno zadevo?
Ko vidiš, da ti zdravje omogoča tudi nekaj, kar imaš najraje na svetu, ti to sploh ni problem narediti. Sliši se smešno, toda koleno mi je naredilo precej več preglavic kot srce! Ko sem bil na kolenu operiran, je bilo to zame trikrat hujše kot operacija srca (smeh). To je res odvisno le od tega, kako se na zadevo pripraviš oziroma kako te ljudje, ki so ob tebi, pripravijo na to. Moja kardiologinja Metka Zorc in kirurg Miladin Džordžević so me res dobro pripravili na operacijo. Opogumili so me psihično, mi povedali, kako bo, ko se bom zbudil, na kaj moram paziti … Tudi prijateljica, ki študira medicino mi je stala ob strani in mi podrobno razložila vse postopke. Res so mi pomagali!
Kaj bi svetoval vsem tistim, ki jih preseneti neprijetna diagnoza oziroma jim bolezen prekriža pot?
Meni je bilo verjetno lažje, ker sem šel na operacijo zato, da bi lahko spet igral košarko … Vsakdo mora najprej pri sebi razčistiti, da se sooči s stanjem in bori; če jim bo to pomagalo v nadaljevanju življenja, je treba to sprejeti. Če se – skupaj s tistimi, ki ti stojijo ob strani – dobro pripraviš na to, sploh ni tako težko …
Se spominjaš prvih občutkov po operaciji?
Spominjam se vsake sekunde, razen časa, ko sem spal. Res ni bilo vse ravno mačji kašelj. Že enkrat vmes sem se zbudil in čutil, kako dihalni aparat diha namesto mene. Na to so me tudi pripravili in mi svetovali naj bom miren, ker bo aparat dihal sam. Nato sem zaspal nazaj in ko sem se prebudil dan po operaciji, je bilo zelo težko, ker so mi morali dihalni aparat potegniti iz pljuč. Ko si ti povsem pri zavesti, telo začne dihati samo od sebe in tako pride do kontraučinka. Takrat mi je bilo težko, ker nisem mogel dihati in rekli so mi, naj še pet minut počakam. Vsakega delčka sekunde se spominjam!
Si takrat že vedel, da je operacija uspešno potekala in bo s teboj vse v redu?
Ne, takrat še ne, to sem izvedel šele, ko je prišla moja kardiologinja in ostalo osebje. Povedali so mi, da je vse potekalo super, da sem varen in naj gledam samo naprej. Bil sem zelo vesel, da je to za mano.
V seulski bolnišnici si potem ostal še 10 dni …
Na intenzivni negi sem bil tri dni; tam ne moreš imeti ne telefona, ne računalnika. Obiski lahko pridejo le enkrat na dan. V tisti sobi je ves čas svetlo, prižgane so luči, vidiš le uro na steni in sekunde, ki se premikajo zelo počasi. Prvi dan, ko sem se zbudil, nisem smel zaspati, čeprav sem bil zares utrujen po operaciji. Niso mi pustili spati, češ da moram dihati, da se pljuča raztegnejo. Takrat je bilo res malo mučno, prvi dan, ampak vse to je hitro minilo zaradi mojih pozitivnih misli in zavedanja, da je vse to le del postopka.
Kakšno se ti zdi naše, domače zdravstvo v primerjavi s tamkajšnjim?
Res je težko primerjati koleno in srce, ampak definitivno je tam veliko bolje! Medicinski center, v katerem sem bil operiran, je ogromen sklop stavb, kjer imajo tako univerzo kot center, glavno bolnišnico in vse pomožne bolnišnice, študentske domove … vse to na območju enega kvadratnega kilometra! Tam nobenemu delavcu ni težko delati! Jaz nisem videl niti enega zaposlenega, ki bi kdaj prišel slabe volje do pacienta. Zate skrbijo z nasmehom in to sem takoj začutil, super sem se počutil tam! Vse tam je naprednejše, tudi standard je precej višji. Celo sin kirurga, ki me je operiral, me je redno obiskoval, vsak dan. Vsem se pozna, da radi delajo in v tem je velika razlika! Je pa res, da se tam ogromno stvari plača dodatno. Ni zavarovalnice, ki bi krila stroške tako kot pri nas. Za pregled krvi in rentgen prsi nekaj dni po operaciji smo morali odšteti 200 evrov, se mi zdi. Malo je stvari, ki so vključene v zavarovanje. Težko je primerjati Slovenijo in Severno Korejo, ker je tam povsem drug svet. Vemo, v kakšni situaciji je dandanes Slovenija, tam pa vse cveti.
Kako je potekala tvoja vrnitev v Slovenijo? Kako so te sprejeli tvoji bližnji?
Uf, zelo čustvena je bila ta vrnitev! Komaj sem čakal, da se vrnem! Po desetih dneh v bolnišnici sem še dva tedna bival v hotelu, da sem lahko hodil na preglede. Ko sem prišel nazaj v Slovenijo, me je na letališču pričakala cela množica, tam je bila vsa uprava Heliosa, vsa moja družina, punca in njena družina, igralci Heliosa, fizioterapevt, ki je bil takrat v reprezentanci, tudi Alenka Gotar, ki je s seboj pripeljala cel ansambel, tako, da so tam igrali na harmoniko in je bilo res noro (smeh)! Veš, koliko ljudi je prišlo, tega si res nisem predstavljal in priznam, da sem takrat potočil tudi kakšno solzo …
Kakšno je tvoje počutje dandanes?
Počutim se v redu. Vse je tako, kot mora biti, paziti moram le, da ne zbolim, ker bi bilo to zame lahko nevarno. Sredi decembra bo sem prišel tudi doktor, ki me je operiral. Pregledal me bo in takrat bom že bolj vedel, kako in kaj. Komaj čakam, da se bom počutil tako v redu, da se bom lahko vrnil na parket. Ne gledam preveč naprej. Raje se osredotočam na to, da se vrnem zdrav in se rehabilitiram, kot je treba. Pomembno mi je le, da se vrnem.
Tjaša Banko
