Pogled na tole štalo sredi mesta me je precej zmedel, zato niti nisem dobro vedel, kako naj se lotim stvari. Pri teh stvareh nikoli ne veš, a je bolje vprašati lastnika za dovoljenje ali se zadeve lotiti bolj papa-racovsko. Včeraj lastnika ni bilo doma.
Čeprav so mi koze simpatične in se jih ne bojim, pa mi je bilo med toliko kozami, ki se rukajo in gonijo, vseeno malo neprijetno. Pa tudi nisem bil oblečen za skakanje po gnoju. Se mi pa ob tem postavlja kup vprašanj. Eno je, kako se lahko pri nas dovoli lastnikom takih stavb, ki so verjetno spomeniško zaščitena, da v njih in okoli njih počno kar se jim zdi ali pa nič in se jim dopusti, da se uniči še tisto, kar je bilo dobrega. V belem svetu so zato regulative in inšpekcije in kazni, pa privatna lastnina gor ali dol. Tole tu je pa kot iz kakšnega Šijanovega ali Kusturičinega filma: na eni strani razmeroma sodoben vrtec, čez potok pa tale ciganarija. Nazadnje sem podobne prizore videl v Romuniji.
Obiskovalec Mengša
