Ni politik, ni vrhunski športnik. Ni pevec in ne igralec. Ni ne lev, ne desen, pa vendar ga vsi poznamo. Kot človeka z veliko začetnico. Kot »dobričino« od nog do glave.
Jože Bregar živi v Domžalah, odkar se je rodil…Moj ded je bil lastnik ene prvih domžalskih trgovin. Komunikacije in dela z ljudmi sem se zato naučil že zelo zgodaj“, nasmejano pove simpatični 38-letnik, medtem ko obuja spomine na čas, ko je kot malček še kukal izza prodajnega pulta in sramežljivo pozdravljal dedove kupce. Takrat je pričel spoznavati ljudi iz domačega lokalnega okolja, ljudje pa so spoznavali njega. Najprej kot mladega pomočnika v trgovini, kasneje kot varuha otrok v soseščini, ki so bili komaj kaj mlajši od njega, čez čas kot strastnega privrženca domžalskih nogometašev in košarkarjev, na koncu pa kot dobrotnika, poštenjaka, iskrenega človeka brez dlake na jeziku, kakršen je danes.
„Moj moto se glasi: Če človeku ne moreš želeti dobrega, mu tudi slabega ne zaželi“ pravi Jožko, kot ga kličejo prijatelji. „Od nekdaj sem rad pomagal tistim v stiski, se vključeval v razne dobrodelne organizacije in opravljal prostovoljna dela. Rad imam ljudi. Mlade in stare. Tako mi ni bilo nikoli težko popaziti na kakega mlajšega soseda, ali skočiti v trgovino namesto starejšega gospoda ali gospe, ki tega več ne zmore.“. Da je dobrodelnost v družini, pa potrjuje tudi njegova sestra Marinka, domžalska naj prostovoljka letošnjega leta, ki smo jo predstavili v eni izmed prejšnjih izdaj.
Za preživetje se Jože loteva priložnostnih projektov, saj redne zaposlitve trenutno ne dobi. Ker je iznajdljiv in delaven, nikoli ne stoji križem rok, pripravljen je poprijeti za kakršnokoli delo. V prostem času se sprošča s sprehodi, pogleda kakšen film in se druži s prijatelji, ki mu jih ne manjka. Poleg izrednega čuta do sočloveka pa pozitivnega Domžalčana odlikuje tudi velika strast do športa. Rekreativno rad igra nogomet in košarko, še raje pa navija za naše prvoligaše. „Moti me, da smo eno izmed redkih mest v Sloveniji, ki za svojo nogometno ekipo, ki igra v prvi ligi, nimamo navijaške skupine“, je kritičen. Nekateri za šport morda res nimajo dovolj posluha, zato pa je bil sam dolga leta ponosen član navijaške skupine Ravbarji, kasneje pa je nogometaše v rumenih dresih bodril iz vrst Ultrasov. Poleg tega, da podpira domače igralce in opravi tudi marsikatero delo na domžalskem stadionu, je že od malih nog privržen Crveni Zvezdi.
Jezik se mu razveže, ko beseda nanese na politiko. „Politiki so ljudje, ki zelo veliko govorijo, naredijo pa zelo malo!“ je ogorčen. „Nisem strankarsko opredeljen, nisem ne lev, ne desen, imam pa za vsakega, ki ima v rokah oblast, zelo preprosto vprašanje: »Kaj ste pripravljeni storiti za to državo, za te ljudi?“ Skomigne z rameni in pove, da konkretnega odgovora na to preprosto in konkretno vprašanje še nikoli ni dobil. Niti lokalna politika mu ni tuja. Volilno soočenje kandidatov za župana občine Domžale ga je navdihnilo, da je tudi sam začel razmišljati o županski kandidaturi. Svoje mesto ima rad, dalo pa bi se narediti še marsikaj, razmišlja. „Ne vem, če bi bil kdaj izvoljen za župana, bi pa bi zelo vesel, če bi mi nekoč uspelo priti v občinski svet“. Tam bi vsekakor našel način in realiziral vse tisto, kar ga izpopolnjuje. Skrbel bi za boljši jutri, se trudil za (še) boljše Domžale. Če le njegovi predlogi in ideje ne bi naletele na gluha ušesa …
Tjaša Banko
