Ko sedim na turškem letališču in razmišljam o prihodnosti, se ne morem znebiti občutka, da nam ta prihodnost polzi iz rok. In najhuje pri tem je, da smo za takšno stanje krivi kar sami. V pehanju za lastnim ugodjem in užitki, v iskanju materialnih dobrin in v vse večji brezbrižnosti do stvari, ki nimajo takojšnjega učinka na naše življenje, pozabljamo na soljudi, in predvsem pozabljamo, da tudi sami lahko odločamo o svoji usodi.
Seveda pa to terja dodaten napor, delo v prostem času, postanek in premislek. Že če bi dobro premislili, koga obkrožamo na volilnih listkih, bi se rešili kasnejsih vprašanj o tem, kako se nam lahko zgodi, da je izvoljen lopov tajkun, pijanec, plagiator, zaslužkar ali enostavno nekdo, ki si zaupanja “ljudstva” gotovo ne zasluži.
Ampak mi smo prepogosto enostavno tiho, pogledamo vstran, se pridušamo v svoji dnevni sobi in s prijatelji, potem pa mirno živimo le v službi svoje malenkosti. Ljudje tu, v Turčiji, protestirajo, ampak jih je vse manj in njihov glas je pod vse večjim škornjem oblastnika vedno bolj šibek. In žal je zgodovina že večkrat pokazala, da je bil molk za družbo vedno najslabši in najbolj poguben. Tudi Slovenci smo znali stopiti skupaj in govoriti na glas in takrat smo dosegali neverjetne stvari.
Danes pa je vse več molka in zmajevanja z glavo, češ “ne morem verjeti, da se to res dogaja…” In ta molk bomo drago plačali. Preberite, koliko vprašanj, recimo, postavijo občinski svetniki, kolikokrat resnično poteka dobra razprava v parlamentu, kjer redko govori več kot 20 poslancev od 90-ih, in jasno vam bo, da zaradi molka že dolgo nismo več gospodarji lastne usode.
Jakob
