Kar hitro je minilo tole božično in novoletno zapravljanje in letanje po trgovinah. Dost mam premišljevanja, kaj bom dala na mizo, če se namalata vnukinja in njen ‘kao’ partner, kot sama reče, pa potem poslušam: »Babi, sama veš da moj Majči takoj dobi alergijo, če daš v potico smetano iz Lidla; on prenese samo čisto, francosko, ki jo imajo samo v Le Clerku!« No, Majči po navadi pospravi vse, kar postavim na mizo, potem se zagleda v mali ekranček na telefonu in je vsaj eno uro tiho. Med tem poslušam, kako mi vnukinja našteva, kaj vse sem premastnega in presladkega skuhala, kako se po vsakem obisku pri meni ob zredita, kje naj v bodoče kupim brezglutensko moko, ker tole moje pecivo je res pretežko in tega sodoben mlad človek res ne more prebavljati. Potem se Majči pretegne in zazeha ter pravi »gremo,« jaz jima zavijem potico, pecivo in dva kosa pečenke za domov in potem dobiva z mojim starim vsak en »čau babi…čau dedi« in to je to. Še pospravim, pomijem posodo in prazniki so mimo.
Pa hvala bogu le ni čisto tako. V novo leto smo se zakotalili s toliko novotarijami, da bodo zmogli dojeti le najbistrejši umi. Stalno poslušamo tole o davčnih blagajnah, jaz se sicer sama na spoznam kaj prida niti na davke niti na blagajne. Še iz otroštva mi je najbolj ostala v spominu taka lepa, železna blagajna, ki je zacingljala, ko je trgovec pritisnil na tipko. Zaradi tega lepega zvoka (pa tudi zaradi plavookega pomočnika) sem resno razmišljala o tem, da bi postala prodajalka. No, me je pravočasno minilo in to nima zveze z davčnimi blagajnami, ki bodo državljanom pile kri v tem letu. Recimo, greva s Fani na kavo, prijetno klepetava, Fani plača in račun ostane na mizi. Pri vratih pa inšpektor;
»O madonca, Fani, račun je ostal na mizi,« Grem nazaj v lokal, miza pobrisana, računa nikjer. Zamislite si, kaj storiti v takem primeru.
Inšpektor bi rekel: »Gospa, 40 evrčkov kazni!«
»Ja, jih nimam,« bi rekla, ker jih res nimam.
»Bomo pa od penzije trgal,« bi rekel inšpektor in strogo premeril še Fani. Po moje bi tudi njej napisal kazen, ker sva obe pili kavo, a ne?
Pametna, tale država, ni kaj. Ni zastonj financminister dobil evropsko nagrado. Razmišljal je in tuhtal, kje bi še kaj izbezal, pa se je spomnil na otroške bazarje, kjer mularija izdela razne drobnarije in zberejo nekaj fičnikov za kakšen izlet.
»To je leglo bodočih črnoborzijancev, to je nevarna kriminalna združba, specializirana za utajo davkov. S prodajo brez računa bi državo lahko opeharili za skoraj več kot 10 evrov,« se je zgrozil minister in izdal sklep: Bazarji morajo proč ali pa naj nabavijo davčne blagajne. Aja, še ena možnost je: naj poklanjajo svoje izdelke in pri tem zbirajo prostovoljne prispevke! To.
Dacarjem so se doslej vedno znali izmuzniti samo cerkveni pobiralci fičnikov in tiste dame (tudi gospodje) iz vrst najstarejše obrti. Pa prav pri teh dveh tržnih nišah se obrne največ denarja!
Le kam bi njim namontirali števce in davčne blagajne?
Še dobro, da nisem minister, se mi ni treba s tem ubadati! Moj stari me je podučil, naj se raje lotim zbiranja računov, mogoče bova imela srečo, država organizira nagradno igro in žrebanje!
Ampak…tole je pa precej podobno ovaduštvu iz Stalinovih časov, ko so otroci za tablico čokolade zašpecali svoje starše. Sploh pa, ali je država registrirana za organizacijo iger na srečo?
Tilka
