Mara Vilar, ljudska pevka: Trgovine izvajajo nasilje nad nami

0
4363
Vir: dnevnik.si / Andraž Rožman, foto: Maja Marko

Mara Vilar oziroma Moravška Mara ni le priljubljena ljudska pevka, ampak tudi ženska z močnim in jasnim sporočilom. Nasprotuje potrošniškemu nasilju, kot se izrazi sama, in želi Slovencem zbuditi čute ter ljubezen do ljudske glasbe.

  • Mara Viler zase pravi, da je šegava, nastop rada začne s šalo, v zgodbo pa se tako vživi, da si sezuje tudi čevelj, če to terja pripoved. (Foto: Maja Marko)
Če zna kdo človeku narisati nasmeh na obraz in razširiti srce, je to zagotovo Mara Vilar, bolj znana kot Moravška Mara. To prav dobro vedo tisti, ki so delali v domžalskem Toku, kjer je pred mnogimi leti ustanovila tovarniški pevski zbor, bila njegova gonilna sila tudi po svoji upokojitvi in propadu tovarne. Danes Moravško Maro širna Slovenija pozna kot najbolj prepoznaven obraz skupine Ljudske pevke, ki je nastopala v oddaji Slovenija ima talent, na katero pa Mara gleda z dobršno mero protipotrošniške skepse.

S pesmijo se je rodila, s pesmijo je zaznamovano vse njeno življenje. Ni ga dneva, ko ne bi pela. In tudi tistega jutra, ko smo jo obiskali na njenem domu v Domžalah, je pela. Ne le pela, igrala je, pripovedovala zgodbe, ne le s toni in z besedami, ampak tud s sunkovitimi kretnjami, cepetanjem, poskakovanjem na noge, pripovedovanjem zgodb v dialogih, celo čevelj si je sezula, da bi ponazorila neko anekdoto. Zdelo se je, da se v vsako pesem, v vsako pripoved povsem vživi in da vedno potuje v čas, iz katerega zgodba izvira. »Če človek zares ima srce, potem zgodbi prisluhne,« je dejala, medtem ko je pojasnjevala, kako pomembno je zanjo petje in tudi igranje, vrsto let je bila dejavna v amaterskem gledališču.

Ko poje, si predstavlja človeka

»Kaj neki je v meni, da sem tako navdušena nad petjem, se kdaj vprašam. Ampak tako sem ustvarjena. Ko slišim pesem, me kar ponese za zvokom. Kot bi nekaj počilo v meni. Kot bi se predrl mehur. Če verjamete ali ne,« je ob zadnji besedi na pol kriknila in s peto udarila ob tla. Nato je dodala: »Na človeku se vidi, če poje.« In katera je njena najljubša? »Glih tale,« se ji je v glas prikradla milina, preden je sobo napolnila blagozvočna melodija. »Dve let’ in pol sva se midva ljubila… Dve let’ in pol sva midva srečna bila…« je bilo slišati ubrano petje, ne prvič in še zdaleč ne zadnjič med dvournim druženjem z njo. Ta pesem jo spomni na pokojnega moža.

Pojasnila je, kako močno se vživi v petje. »Rada imam ljudi. Ne pojem avtomatično, ampak si med petjem nekoga predstavljam. Ušesa mi delajo bolje kot oči.« In ljudje imajo radi njo. Omreži jih z neusahljivim vrelcem energije. Ta priteka na površje že 84 let in nič ne kaže, da bo usahnil. Mara pozna njegove vire. Eden tiči v genih. »Nekaj je gotovo v tem, da so bili moja mama stari malo manj kot sto let. Pa so imeli v desetih letih osem otrok. Pet nas je še živih.« Drugi je, se razume, v petju. Tretji v hrani. »Če bi šla v gostilno, bi vprašala: A imate kaj ajmohta? Veš, kaj je ajmoht?« Seveda, obara. »Narežem rebrca, dodam grah, cvetačo, majaron, šetraj, lovor, čebulo, česen, dodam malo domačega kisa. Pa malo žgančkov zraven, kajti ajmoht gre hitro skozi človeka. Rada jem tudi presno in kislo zelje, polento, regrat s krompirjem, ovsene kosmiče s suhimi slivami in figami…«

Ne hodi v lov na neskončno vrsto popustov v veleblagovnicah in izdelke z bleščeče lokavo embalažo. »Mercator, Spar, Tuš… Saj oni odločajo o nas. Mara, a ne greš v trgovino, me sprašujejo ljudje in pravijo, kaj vse bo ta dan ceneje. Jaz jih vprašam: a nimaš ničesar doma? Ječmena, moke, jajc? Si ne znaš speči kruha? Pa vse te reklame za kreme in dišeča mila. Zakaj bi morala biti koža po 40. letu gladka kot prej? Dajte mi mi mir! To je nasilje, jej, jej,« je skoraj zaječala.

Slovencev ne razume

Potrošniško pretkanost je očitno prepoznala tudi v oddaji, ki jo je naredila prepoznavno. »Vsi so me spraševali, kaj bom z denarjem, če zmagamo. Le denar, denar, denar… A me smo pele, da bi videle, ali Slovenija še kaj sliši in čuti. Sicer smo pa imele toliko všečkov, da so oni obogateli zaradi nas. Ampak nič zato, nismo prišle tja zaradi denarja.« Že preden so Ljudske pevke navdušile v omenjeni oddaji, so imele precej nastopov, zdaj jih imajo še več, vsak teden kakšnega, tudi po dva, tri. Mara pravi, da honorarjev ne zahtevajo. »A me niste prej videli? Pojem že 70 let. Zakaj smo morale iti na talente, da so nas ljudje spoznali? Kaj posebnega smo sploh naredile? Zakaj je zdaj takšen naval, kakor da bi bile kakšne zvezde? Kaj je s Slovenci? Le zapele smo slovensko pesem, medtem ko so drugi angleško,« je vživeto dejala in s škripajočim zvokom oponašala moderne glasbene zvrsti.

Mara ima še veliko vprašanj. Kljub 84 letom. Ko bi tudi mlajše od nje najedal črv dvoma… Potem bi konformizmu bržčas odklenkalo.

Oglasno sporočilo