Breda Smolnikar – estetika nekega upora

2554

Letos spomladi je Breda Smolnikar, naša domžalska pisateljica, praznovala svojo 75-letnico, kar je obeležila Narodna univerzitetna knjižnica (NUK) z veliko razstavo vsega zbranega tiskanega opusa in njenega osebnega arhiva, ki ga je pisateljica podarila tej knjižnici. Slavnostna govornica na otvoritvi je bila znana publicistka in političarka Spomenka Hribar, med drugim je povedala:
»Pa ne gre le za slovensko zgodbo! Že res da Smolnikarjeva opisuje dogajanje in zgodbe posameznikov in majhne ruralne skupnosti nekdanjih Domžal in okolice, toda zgodbe, literarno, poetično predelanih oseb in kraja ne govorijo le o slovenski majhnosti, o klerikalno zadrgnjenem okolju ,pod prisilnim jopičem totalitarnih laičnih in cerkvenih oblasti. Njene pripovedke pripovedujejo zgodbe, ki se lahko in so se dogajale kjerkoli, še posebej v ruralni Evropi.«
Žal je literaturo Brede Smolnikar zaznamovala osemletna sodna kalvarija, sramotna obsodba, proti kateri se je vztrajno in neomajno borila za lasten umetniški izraz in svobodo pisanja. Ta temni madež se še vedno drži slovenske literature, čeprav je pisateljica po razsodbi Ustavnega in kasneje Evropskega sodišča oproščena vseh obtožb.

Na literarnem festivalu, ki je letos potekal za celotno nemško govorno področje v kraju Rauris v Avstriji, ste poželi veliko priznanj za svoje delo »Ko se tam gori olistajo breze«. Tako je povedal avstrijski prevajalec vaših tekstov v svojem nagovoru v NUK-u ob otvoritvi razstave za vaših 75 let. Zakaj se to dogaja mnogim našim umetnikom?
Lepo je, ko prideš v tujino in te ona sprejme, kot da si njen. Doživela sem, da so vsi, ki sem jih srečala, že poznali moje tekste, oziroma so množično kupovali moje v nemščino prevedene knjige. V Rauris vabijo najbolj eminentne pisce iz nemško govorečih dežel. Ena od študentk, ki so res mnogoštevilčno prisostvovali našemu nastopanju iz univerz v Gradcu, Salzburgu, Celovcu in od drugod, mi je po mojem nastopu rekla, da se bo šla učit slovenščine, tako jo je branje mojega prevedenega dela o Rozini navdušilo in bi hotela tekst razumeti v originalu. Ko sem prišla v Rauris, so tam seveda vsi odločujoči ljudje že poznali mojo literaturo, brali so moje tekste tako v knjigi »Ko se tam gori olistajo breze«, kot tudi v reviji Salz, kjer je izšel odlomek iz »Balade o divjem mleku«, ki se bo zdaj prevajal v nemščino, navdušeno so govorili o mojem pisanju. Rozina jih je osvojila. Polurno branje iz te knjige pred več kot tristoglavo množico in potem še pogovor z mano o mojem pisanju sta jih navdušila. Snemal je tudi ORF1, že prej pa sem imela oddaje tudi na avstrijskem radiu Agora, pa na Freies Radio Graz, radio Helsinki in še kje.

Vaš literarni opus doslej obsega več kot 30 del, od tega dobra polovica v samozaložbi, kar je presenetljivo velika številka. Zakaj ste se odločali za tak korak?
Prva knjiga, ki sem jo izdala v samozaložbi, je bila knjiga »Balada o divjem mleku«, za katero zaradi vsebine ni bilo moč priti drugače, kot anonimno pod psevdonimom v samozaložbi, saj je bila to knjiga velike bolečine. Resnično se nisem bila pripravljena soočiti z javnostjo. Samo tako je bilo možno priti, tiho in anonimno.

Ob prebiranju vaših del je moč začutiti ljubezen do tukajšnjih ljudi in poznavanje načina življenja, saj podrobno opisujete tako delo na kmetiji kot življenje tovarniških delavcev, obrtnikov in podjetnikov. Nemara bolj kot vsi drugi slovenski avtorji opisujete prav to, vsakdanjo stran, boj za preživetje. Od kod to poznavanje?
Seveda me vodi ljubezen in to se v mojem pisanju gotovo čuti. Ne mogla bi živeti nikjer drugje. Nikjer drugje ni takih planin kot so moje Kamniške planine, pa mirnega, prostranega mengeškega polja, pa naših ljudi, ki jih poznam do obisti v vsej njihovi veličini in majhnosti, nikjer ni take vasi kot je moja Dépala vas, pa moj Stob. Seveda poznam delo na kmetijah, ki jih skoraj več ni v tem mojem okolju, v tej moji vasi. Tako malo delavcev se dandanes še vozi na svojih kolesih v službo, tako malo obrtnikov in podjetnikov se vozi tod okoli.

Za svoje prvo izdano delo Otročki, življenje teče dalje, ste leta 1964 prejeli Levstikovo nagrado. Kasneje za Balado o divjem mleku in knjige o Stobu 1. Nagrado književne mladine Slovenije za najboljšo samozaložbo, istega leta ste bili nominirani za Nagrado Prešernovega sklada, Kersnikovo nagrado pa ste vrnili. Od tedaj ste večinoma izdajali v samozaložbi. Zakaj?
Prva knjiga, ki sem jo izdala v samozaložbi, je bila Balada o divjem mleku sem morala črn ovitek v obliki mrliške parte s črnim križem za optimistični ovitek z zelenimi lističi, saj se je trgovcem v knjigarnah zdela ta knjiga, sicer tako daleč proč od kakega farškega prikaza, namreč preveč religiozna. Že takrat sem se morala, kot potem še tolikokrat pozneje, ob svojem pisanju srečevati s primitivizmom, ki me spremlja skozi vse življenje in ki se ga moram kar naprej otepati.

Prav po zaslugi znane sodne farse so postale »Breze« vaše najbolj popularno delo, o glavni junakinji Rozini pa so razglabljali sodni izvedenci, odvetniki, sodniki, literarni kritiki, politiki na državni in občinski ravni, ter seveda bralci. Bi danes Rozino, to trmasto, strastno, kšeftarsko in neupogljivo žensko predstavili drugače?
Ne, ne. Ona mi je dala toliko veselja, toliko radosti in je nikakor ne bi hotela spreminjati. Hodila sem po švicarskih poljih, kjer sem bivala leta 1998, ko sem jo v kartuziji v Ittingenu pisala in sanjala o njej, se z njo pogovarjala, ji zavidala njen pogum. Prav žal mi je, da moramo toliko časa čakati na film, ki bi nam jo morda še bolje predstavil.

Prva razsodba sodišča glede Brez je bila v vašo korist, vendar je kasneje v pritožbenem postopku neznanih vam sester iz Ihana sodišče pripeljalo svojo sodbo do absurda in vas na vseh stopnjah spoznalo za krivo razžalitve tožnic. Šele Ustavno sodišče je sramotno sodbo odpravilo, kasneje pa je ta sklep potrdilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Bili ste oprani vsake krivde in lahko ste svobodno zadihali. Kako danes gledate na to?
Ta četrtek je bil v slovenski Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani simpozij o moji literaturi, kjer je imel enega od referatov nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič, ki je tudi napisal knjigo »Človekove pravice in ustavna demokracija« (Študentska založba, Ljubljana, 2010). Knjiga je prevedena, izšla je v Beogradu (2012) in se uporablja kot učno gradivo na številnih pravnih fakultetah. Kot eno od pomembnih razsodb Ustavnega sodišča dr. Ribičič opisuje v tej knjigi tudi mojo razsodbo in jo imenuje kot eno od veličastnih razsodb Ustavnega sodišča.

Kot zadnja je izšla še ena zajetna bibliofilska izdaja z naslovom Si dekle ali si žena, ki zajema pripovedke o Ábrnci, o Dursumi, Maci, Albini, Zlati, o Alojziji Lojzi Lujzi itd. Tej izdaji je priložen tudi računalniški ‘ključek’, na katerega ste sami posneli prebiranje vseh svojih zgodb, da ste približali svoje delo tudi tistim, ki ne morejo ali nimajo časa brati. Kje ste dobili idejo za tako izviren način približevanja literature?
Ob svoji 75-letnici sem se »nagradila« z izredno debelo samozaloženo knjigo, ki je težka, kot še nobena moja doslej. »Si dekle ali si žena« je težka kar 2,40 kg. V njej je tudi 170 barvnih ilustracij slikarke Laure Ličer. In ob vsem tem je priložena h knjigi še 18,5 ur dolga pripoved na ključku iz te knjige, ki jo sama pripovedujem. Na razstavi v Ljubljani v Narodni in univerzitetni knjižnici je Telekom posodil veliko staro telefonsko govorilnico, kjer se te pripovedke lahko poslušajo. Zelo vesela sem bila te njihove ideje in obiskovalci razstave tudi, kot mi pravijo. V življenju, kot vidim, zelo radi pozabljamo na slepe, slabovidne in starejše ljudi, ki ne morejo brati, pa nič ne naredimo zanje. Moj ključek je poklon tem ljudem.

Če ste bili v svojem okolju deležni odklanjanja, vas je lepo sprejela tujina. Vaše Breze so prevedene že v številne tuje jezike, vaš avstrijski prevajalec Köstler je navdušen ne samo nad zgodbo, ampak tudi nad izjemnim svežim pripovednim slogom. V katerih evropskih deželah vas že lahko berejo?
Moje knjige so prevedene ali se še prevajajo v nemščino, španščino, francoščino, srbščino, angleščino, slovaščino. Na otvoritvi moje razstave v NUK-u, kamor je bil Köstler tudi povabljen, je povedal, da je drobno knjižico »Brez« prevajal kar celo leto, saj moram povedati, da prevajanje take oblike, kot je v knjigi »Ko se tam gori olistajo breze«, nikakor ni lahko delo. Na mednarodnem srečanju piscev v Raurisu, kamor je bil zaradi moje knjige povabljen tudi on, je požel veliko navdušenja za ta prevod. Tudi slovaški prevod prevajalke Stanke Reparjeve te knjige je na Slovaškem požel veliko navdušenja. O knjigi se je pisalo v Pravdi, pa v literarnih revijah, se govorilo na televiziji in radiu, knjiga je bila tri ali štirikrat v celoti predvajana na bratislavskem radiu po pol ure dnevno. Bila sem povabljena v navzočnosti našega veleposlanika v Bratislavo, ko je knjiga izšla.

Kako pa menite, da bi doma, v lokalnem okolju, lahko presegli razumevanje vašega literarnega izraza?
Namesto tega odgovora bom povedala, kako sem se veselila nastopa v mali kavarnici v Domžalah, kamor sem bila povabljena v soboto zvečer literarni večer v domačem kraju. Velikokrat so mi ljudje iz mojega domačega kraja rekli, da bi z veseljem prišli v Domžale, če bi tu nastopila.
Prišli so trije obiskovalci večera, ena pesnica, ena slikarka in prijatelj ene od organizatork. Tudi gostilničar je kdaj pa kdaj prisedel, če je imel čas in prisluhnil, kaj smo govorili. Bil je prelep večer. Ne bom ga pozabila.

Danica Šraj

Fotografije: Miha Ulčar/Domžalec.si

Breda_Smolnikar1 Breda_Smolnikar2 Breda_Smolnikar3 Breda_Smolnikar4

 

 

 

 

 

 

 

Oglasno sporočilo