Skrivnosti kuharice, ki je svojo mamo še vikala

1938
Mara Vilar, ki je zaslovela s svojo skupino ljudskih pevk, je tudi na kulinaričnem področju prava mojstrica. Razkrila nam je nekaj svojih kuharskih skrivnosti, ki jih je podedovala od svoje mame.
V iskanju pristnih domačih receptov in kuharskih trikov smo se obrnili na Maro Vilar, ki s svojimi ljudskimi pevkami že nekaj časa navdušuje Slovenijo. Ljubitelji ljudskih napevov, ki so vedno obarvani malo šaljivo, jo lahko spremljajo v Mercatorjevih trgovinah, kjer so pred kratkim začeli pisati novo zgodbo o domačih jedeh – Radi imamo domače.

Ker je skupina Mara in ljudske pevke sinonim za domačnost in pristnost, smo Maro na prosti dan ujeli kar doma v Domžalah, kjer nas je posedla v kuhinjo, mimogrede razkosala kokoš (“Ni boljšega za juho kot domača kokoš. Včeraj sem jih dobila kar pet.”)in razkrila vse skrivnosti svoje kuhinje.

V hiši pod Limbarsko goro, od koder je doma 84-letna Mara, je bilo osem otrok in treba jih je bilo dobro nahraniti. “Živeli smo na deželi. Mama, ki sem jo še vikala, je bila doma iz Moravč, kjer je veliko mlinov, zato smo jedli največ prosene kaše z veliko mleka, pozneje tudi ajdovo kašo, pa ogromno ješprenja. Imeli smo celo njivo zelja, tako da ga je bilo dovolj za vso zimo. Pojedli smo ogromno surovega zelja s kumino, ocvirki, brinovo jagodo in krompirjem ter podmetom. Pripravljali smo ga tudi s kašo – v kuhano kislo zelje smo dodali pest kaše, vse skupaj še enkrat pokuhali in zabelili z zaseko. Kako je bilo to dobro! Pa veliko rdeče pese je bilo vedno,” je povedala gospa, ki še vedno kuha tako, kot jo je naučila mama – preprosto in domače, z veliko zelenjave. Spominja se, da so bili vsi zelo suhi, vendar krepki in čvrsti. Priznava, da so bili časi trdi, vendar so znali bolj prisluhniti naravi in sebi. “Zdaj je toliko izbire, da se je kar težko znajti.” Kruh, ki so ga včasih pekli doma, so pred otroki zaklepali v omaro, sicer bi takoj vse snedli. Najraje so ga namakali v belo kavo.

Marin recept #1: Juha iz korenjevega zelenja. V juho narežemo perje mladega korenja, ki ima v sebi nekaj sladkobe in hkrati grenčine.

Mara VilarVino daje kri

Med brskanjem po kulinaričnih spominih se je spomnila na oguljeno, a nadvse priljubljeno mamino kuharsko knjigo, kjer se skrivajo pravi zakladi, ki bi se jih razveselili vsi novodobni vegetarijanci. S sestro se včasih sporečeta, katera si bolj zasluži ta kuharski zaklad.

Spominja se, da je njena mama po porodu hitro okrevala, ker je pojedla dovolj kokošjega mesa in “pohane šnite”, ki jih je treba narediti z dobrim belim vinom, ocvreti v jajcu in posuti s sladkorjem.

“Vino daje kri, to mora porodnica uživati, le tako bo v dveh mesecih zasijala kot roža.”

Iz Marine knjige: Krompirjeva sekanica

V kozici razgrej žlico masla, dodaj pol žlice moke in premešaj, prilij 0,75 litra mleka in posoli ter pusti, da zavre. Dodaj žličko nasekljanih kaper, na kocke zrezano rdečo peso, od tri do štiri kuhane, na kocke narezane krompirje in dve sesekljani kisli kumarici. Vse skupaj naj se duši pet minut. Na koncu dodaj nekaj kapljic limoninega soka. K sekanici se prileže kos mesa.

Po domače dobrote se lahko odpravite v Mercator, kjer boste na policah, označenih z rdečim srčkom Radi imamo domače, našli različne vrste izdelkov lokalnih dobaviteljev, ki jih odlikuje visoka kakovost.

Mesnih dobrot se nikoli ni branila

Čeprav so doma redili prašička, mesa ni bilo nikoli na pretek, so pa zato porabili čisto vse do zadnjega koščka. “Od kolin smo imeli malo ocvirkov in zaseke, da smo lahko tudi kaj zabelili. Velikokrat smo jedli godlo. Bilo nas je osem otrok in treba nas je bilo nekako nahraniti,” je povedala živahna gospa.

Marin namig: Panirano piščančje meso bo še posebej sočno in okusno, če ga bomo hitro popekli. To lahko naredimo le, če prej dobro potolčemo krajne kosti, da bo okrog kosti meso prej pečeno.

V starih časih so na krožnik dobili tako malo mesa, da je ena kokoš zadostovala za tri obroke osmih ljudi. Odpadkov skorajda ni bilo. Kokoš so drobno narezali ter jo pripravili z grahom in korenjem, zraven so dobili žgance ali polento.

Godla je stara gorenjska jed po kolinah, narejena iz gošče, ki ostane v kotlu po obarjanju krvavic.

Mara VilarPovezani z naravo, vitki in krepki

“Jedli smo to, kar je bilo sezonsko in kar smo našli v naravi – ogromno gob, kostanja, gozdnih sadežev, kopriv, čemaža, otroci pa smo seveda vse poletje grizljali kislice. Oče je bil organist in je pripravljal čaje za dober glas. Živeli smo zelo povezano z naravo in še vedno nabiram zelišča in cvetje – bezeg, trpotec, meto, meliso. Uporabljali smo veliko dišavnic, delali smo domač jabolčni kis in ga kar pili,” je dodala Mara in nam razkazala svojo zbirko posušenih dišavnih šopkov: “Če boš pila meliso, se boš kar smejala, tudi če nimaš denarja. Suličasti trpotec imam za pljuča, bezgovo cvetje za vročino, preslico za mehur, pa kamilice za ženske težave. Vse poberem.”

Čaje najraje podari za miklavža in ga ponudi vsem pevkam pred vajami: “Ni pevske vaje, na kateri prej ne spijemo velikega lonca čaja.” Danes prizna, da po osemdesetem letu vsak dan spije tudi čisto malo črnega vina, lepo po požirkih.

Marin recept #2: Fronta je zimska enolončnica iz korenja, kolerabe in krompirja, zraven se prileže polenta ali vodni žličniki oziroma vaseršpocli, ki jih naredimo iz moke, vode in soli.

Mara VilarOkusi po starih časih

Njena mama je večkrat skuhala krompirjevo juho. “Ne vem, ali se mi je samo zdelo, vendar je bila meni neznansko dobra. V poletnem času smo vsak drugi dan jedli stročji fižol, tudi v juhi s krompirjem. Naslednji dan smo ostankom juhe dodali kumare, koper in zaseko, zraven pa smo skuhali krompir v kosih. Kako je bilo to slastno. Danes smo bolj imenitni in si pripravimo prilogo iz kumar in posebej krompirjev pire.”

Marin recept #3: Vlečeno testo: eno jajce, malo vode, moka in žlica kisa. Testo mečemo ob pult in ga naoljimo ter pustimo počivati. Povaljamo ga po prtu in sproti mažemo z oljem, pokapljamo z maslom ter nadevamo z ocvrtimi drobtinicami, sočnimi jabolki, malo kisle smetane in cimeta. Včasih so delali kvašen zavitek, da je bolj nasitil.

Veliko se je naučila pri šolanih gospodinjah v mestu, kjer je delala kot pestunja ali pomočnica. Zase pravi, da je najbolj nadarjena za kuhanje kosil, oblikovanje drobnega peciva pa ji ne gre.

Marin namig: Pri potici je zelo pomembno, da je testo dobro in da ne pade skupaj. Dodamo dva rumenjaka in dve celi jajci ter malo medu. Moko je treba presejati, da je čim bolj puhasta. Če je testo premokro, dodamo mlete orehe.

Mara VilarVeselja ni nikoli preveč

Ker je bolj šaljive narave in izjemno neposredna, so vse njene pesmi začinjene z dobro mero smeha, zato so vedno bolj iskane med ljubitelji pevskih napevov. “Kar naprej nastopamo, ne vem, ali je res tako malo drugih skupin.” Tako nam je namesto dobre domače malice zapela kratko šaljivko, povezano s hrano, seveda:

Mara Vilar

“V Ljubljano sem pršu korajžen, vesel.
Sem v oštarijo jest hodil, sem žalosten bil.
V pondelk so bli knedlni tako trdi,
če v zid ga zaženeš nazaj prleti.
V tork je bil golaž iz kravjih repov,
sem nos si zamašu, tako je smrdel.
V sredo je bla kaša z mrzlo vodo,
v četrtek pa ričet s pasjo mastjo,
v petek je bil gnil fržol,
si k ustncam nesu, bi kar omedlel.”

Poslovili smo se, ko je soseda Tinca prišla po Maro, da sta se skupaj odpravili na obisk k prijateljici. “Operirali so ji kolk, ker je bila preveč pridna. Jaz pa rada počivam v travi in zelo uživam,” nam je za konec zaupala izjemno iskriva gospa, ki prisega na domače, pristno in naravno.

Mara Vilar

Vir:Siol.net

Oglasno sporočilo