V 90-tih letih so člani takrat še AMD FAM Lukovica na blatnih, prašnih in ne vem še kakšnih poteh, v Dobu pripravili kar nekaj tekem v motokrosu, ki so bile zelo odmevne. Celo tako, da so 8. avgusta 1997 na seji občinskega sveta razpravljali o vplivu hrupa in še česa na okoliške prebivalce in naravo.
Motokros proga je prostor prepustila smetišču, ki je bil ekološko naravnan in ni puščal nobenih negativnih vplivov na občane in okolico. Občanom je verjetno k ugodni klimi veliko pripomoglo tudi nadomestilo v obliki obliža, v takrat še drugi valuti kot danes. A vendar, kakor takrat, so se organizatorji poleg izpolnjevanja raznoraznih obrazcev spopadali tudi s pomanjkanjem denarja, ki so ga ob pomoči pokroviteljev prejeli in tekme v navdušenje ljubiteljev motokrosa uspešno izpeljali. Uspehi društva niso pozabljeni, tako kot ni zamrl tekmovalni duh starejših tekmovalcev in z motokrosa so presedlali v starodobnike in ponovno pobirali pokale, tokrat že pod društvom AMD Lukovica. Tudi za tokratne dirke, ki so potekale kar dva dni, so se organizatorji obrnili po pomoč na različne naslove in medijsko sta jih podprla Domžalsko-kamniške Novice in glasilo Rokovnjač, brez AMZS pa tudi tokrat ni šlo. Svoje so dodali še člani MK Rokovnjači in pokrovitelji Občina Lukovica, Avto Kveder, SEAT Avto Cerar Kamnik, Gostilna Bevc Nikotrans&Begrad d.o.o.,Vulkanizerstvo Lenček Dušan s.p., Avtoprevozništvo Dolinšek Marjan s.p., in so začeli. AMD Lukovica je spet po dolgih letih organizirala dirko za državno in pokalno prvenstvo za nagrado občine Lukovica 2016 in memorial Nika Sodnikarja, tokrat v panogah starodobniki, minimoto, skuter, ohvale in supermoto in sicer v Centru varne vožnje AMZS na Vranskem. Zelo primeren kraj, malce oddaljen od mesta, vendar blizu z vso infrastrukturo, ki je še kako prav prišla vsem, tako organizatorju, tekmovalcem i ne nazadnje tudi gledalcem. V dveh tekmovalnih dneh smo si ogledali kar nekaj dirk in imeli ob tem kaj videti in slišati. Na svoj račun so tokrat resnično prišli ljubitelji športa, kjer prevladujejo bencinski hlapi in hrup motorjev. Nedeljska tekma je bila še poslastica za ljubitelje moto športa, saj je vreme krojilo tako hitrost tekmovanja, kakor vrstni red. In ker je med dežjem kar nekajkrat posijalo sonce, so bile posamezne vožnje še posebej zanimive. Breme je terjalo tudi nekaj žrtev, a padci so bili na srečo takšni, da so se tekmovalci pobrali kar sami in nadaljevali z vožnjo. V soboto je bil padec malce hujši in enega so odpeljali v bolnišnico in na razglasitvi so tekmovalci nosili tablo v podporo Vižot, tekmovalcu, ki se je ponesrečil. Sicer pa vlada med njimi poleg tekmovalnega duha še velik prijateljski duh, ki zgladi mnoge težave in zaplete na progi. Poleg novejših motorjev, ki dosegajo velike, smo lahko videli na stezi motorje, ki so bili izdelani, ko marsikoga od nas še na svetu ni bilo, a vseeno še veselo rohnijo po tekmovalni progi. Le po daljši vožnji jim malce nagaja naduha in tudi okvir jih ne drži več tako kakor nekoč, da o notranjih organih, beri menjalnikih in ostalem, ne pišem. In kljub številnim težavam bodo pripravljeni za naslednjo dirko, ki bo v prihodnjem letu, saj so na Vranjskem zaključili s tekmovanjem. Ostale skupine pa čaka še kar nekaj krogov do konca tekmovanja. Starodobniki so se tokrat pomerili tudi za memorial Nika Sodnikarja, navdušenega in tudi uspešnega tekmovalca, ki je svojo življenjsko pot končal ravno na Vranskem med tekmo v preteklem letu. Organizatorji so pripravili lep spomin nanj, saj so si obiskovalci lahko ogledali njegove motorje in fotografije z različnih tekmovanj. Častni krog je skupaj z veterani odpeljal z njegovim motorjem njegov sin, se na mestu, kjer je končal svojo tekmovalno pot, ustavil, malce privil plin v njegov spomin, nato pa se vrnil v boks. To je bila prireditev, na kateri so bili po mojem zmagovalci prav vsi, saj so pokazali poleg vrhunskega obvladovanja motorja v različnih vremenskih razmerah še nekaj več, poleg tekmovalnega še veliko prijateljskega duha in to jih kljub rivalstvu veže s tekme na tekmo. Če sem že začel z zgodovino, naj tudi končam. Upam, da to ni zadnja dirka, ki so jo pripravili člani AMD Lukovica in da glas o dobrih organizatorjih ne bo šel v pozabo oz. v zgodovino, da se v še večjem številu srečamo v Centru varne vožnje AMZS na Vranskem prihodnje leto, do takrat pa upam, da se bodo dogovorili tudi z onimi zgoraj.
djd
