Nikoli še nisem javno pisal o svojem odnosu do živali. Čakal sem na pravo priložnost in menim, da je zdaj čas, da se oglasim.
Ustavno sodišče je prejšnji mesec namreč odločalo o načinu zakola živali. Pripadniki islamske vere so se pritožili zoper zakonsko določbo, ki navaja, da mora biti žival pred zakolom omamljena, kar pa je v nasprotju z njihovimi prepričanji, pri čemer v slovenski ustavi jasno piše, da imajo državljani pravico do izražanja svoje vere. Ker se v Sloveniji živali ne sme zaklati po načinu, ki bi bil za muslimanske standarde sprejemljiv, so bili prepričani, da so prikrajšani za uživanje mesa ob njihovih verskih praznikih. Če sem praviloma nad slovenskim pravosodnim sistemom razočaran, lahko tokrat sodnikom, ki so na srečo odločili živalim v prid, zgolj zaploskam in se jim priklonim, da so rejnim živalim vendarle ohranili eno izmed najosnovnejših pravic. Že zdaj so pogostoma izpostavljene ravnanju, ki ni primerno niti za najslabše, najgrše in nikomur potrebne odpadke; da pa bi jim odvzeli še tistega malo dostojanstva, kolikor jim ga slovenski pravni red omogoča, bi bila pa že kaplja čez rob. Ne kaplja, ampak zajetna kupica krvi, ki bi bila preveč celo za slovenski nivo.
Kako se pri nas lahko ravna z živalmi, je milo rečeno več kot grozljivo. Še bolj pa v oči bode, da posamezniki to, da se lahko znašajo nad živalmi, tudi dejansko izkoriščajo sebi v prid. Ampak, če vse skupaj vidiš preko računalniškega ekrana, te to ne presune tako kot te, če se ti posnetek odvrti pred lastnimi očmi. Sam sem bil priča, kako je voznik avta nalašč pospešil, da bi ubil nič hudega slutečo mačko, ki je prečkala cesto. Mačka je bila v hipu mrtva. Ker sva si s prijateljico zapomnila njegovo številko registrskih tablic, sva nemudoma poklicala policijo. Ne samo, da nama ni želela pomagati, oseba na drugi strani nama je s porogljivim glasom svetovala, naj, če želimo imeti urejeno okolico, pokličeva komunalno službo, da bodo pospravili »ostanke«. Resda sem, kadar gre za živali, zelo sentimentalna oseba, pa vendar sem mnenja, da se kaj takega pri nas ne bi smelo dogajati. Enostavno bi se moralo karkoli podobnega dejanju, kakršnega sem na svojo veliko žalost doživel na lastni koži, smatrati kot načrten uboj in več kot nepotrebno mučenje živali.
Naš odnos do ranljivejših od nas kaže, kako razviti smo, koliko smo vredni, koliko človeka v pravem pomenu se skriva v nas, v dotičnem primeru pa predvsem, kako nizko smo padli in v kako okrutno družbo smo se prelevili. Če so praljudje živali pobijali zgolj zato, da so preživeli in se prehranjevali, nam v 21. stoletju zadostuje sleherni razlog: par sekund adrenalina in sebičnega občutka, da imamo vse niti v svojih rokah, kar predpostavljam, da je imel morilec od vsega skupaj.
Morda pa je voznik mački zgolj zavidal, ker ima takega človeka verjetno rado manj ljudi od mačke, kakršno je v tistem trenutku pobil. Vsaj upam, da je temu tako.
Rok Grašič
