Zopet sem sédel za svoj računalnik. Za trenutek sem prenehal s hitenjem, ki ga že sicer nadvse sovražim, in razmislil, o čem bi tokrat pisal, in konec koncev sklenil, da je december tu z namenom. Da je december nekakšen naravni opomnik, ki nam veli, da temeljito očistimo svoj prag vse nesnage, ki smo jo pridno kopičili skozi vse leto. Opomnik, da moramo ta mesec preživeti malo drugače kot ostalih 11.
Ne me razumeti narobe. December ni opomnik, da moramo hiteti po trgovinah in kupiti cel kup bolj ali manj uporabnih daril. Ali pa, da se moramo obremenjevati, če ima sosed večji avto od našega, mi pa si boljšega ne moremo privoščiti. December ni tu niti zato, da bi oropali trgovine vseh pirotehničnih sredstev in da bi si doma napravili pravo zalogo, ki bi morebiti terjala od nas celo orožni list. Ne, ne, december ni niti mesec, ko bi si morali beliti svoje betice z vsemi skrbmi, ki nas že tako tarejo na dnevni bazi. Ne smemo dovoliti, da nam te prečudovite praznike ukradejo, da jih za svoje pohlepne namene zlorabijo in nam jih pokvarijo s svojimi zloveščimi materialnimi pogledi na ta svet. Da jih spremenijo v nekaj, kar niso.
Dragi moji, srčno upam, da vsaj v tem času ne bo edina luč, ki bi osvetljevala prostor, plehka luč žarečega telefona, prepojenega z lepim, lepšim, najlepšim, za kar vemo, da je utvara, nekaj iluzornega in neresničnega. Da ne bo tisto, kar bi zaznamovalo dan, sovražni govor ali medijska gonja proti vsem in vsakomur, kar živi in tlači isto zemljo kot mi. Da ne bo edino, s čimer se bomo ukvarjali, računalnik, brez katerega že tako ne moremo živeti. Da ne bo tisto, brez česar ne bomo prišli skozi dan, televizor z neznansko količino oglaševalskih vsebin, ki vztrajajo pri nakupu tega in onega. Da ne bo edino, čemur bi prisluhnili, plehka in vsiljiva glasba, ki bi utegnila preglasiti zvok pečice med peko piškotov, žvižganja vetra, ki hrumi izza vogalov hiš, ali nežnega otroškega smeha. Da ne bo edino, čemur bi se nasmejali, primitivni vic na facebooku, temveč bo to obujanje spominov, ki nam bodo zopet odgrnili tančico s preteklosti in nas bodo navduševali v prihodnosti.
December je mesec, ki je poseben sam po sebi, zato je prav, da ga tako tudi tretiramo. Najslajše vedno pride nazadnje in z meseci ni čisto nič drugače. Bodimo decembra kanček prijaznejši. Podarimo nasmešek več. Drznimo si objeti. Dovolimo si čutiti. Imejmo se radi. Bodimo ljudje, kakršni smo. Brez pretvarjanja, da smo nekaj, kar nismo.
Rok Grašič
