Pri delu, ki ga opravlja, mora biti varuh človekovih pravic tudi trmast, vztrajen in predvsem potrpežljiv. Petru Svetini prav te lastnosti pomagajo, da premika meje tako na karierni kot zasebni poti. In na obeh se srečuje z velikimi izzivi. Čeprav se je večino življenja posvečal delu z depriviligiranimi skupinami ljudmi, priznava, da se ga določene zgodbe še vedno zelo dotaknejo.
V prvi vrsti stavi na dialog in pravi, da ni eden tistih, ki zlahka vržejo puško v koruzo. V okviru institucije Varuha človekovih pravic se ljudem skuša približati tudi s terenskim delom. V preteklem tednu je skupaj s sodelavci obiskal Kamnik, kjer je sprejel občane, ki so se nanj obrnili s svojimi težavami, in se prepričal o skrbi Občine za ranljive skupine prebivalcev.
V nekem intervjuju ste povedali, da ste odraščali ob sestri z Downovim sindromom. Vas je to spodbudilo k študiju socialne pedagogike?
Morda. Glede na to, da imam sestro z motnjo v duševnem razvoju, smo v naši družini na nek način živeli to življenje. To je del nas in po nekih naključjih sem se odločil, da bom študiral specialno pedagogiko. Danes mislim, da je bila to pravilna odločitev, čeprav ni bila primarna. Ampak, dejstvo je, da je v meni tlela želja po boljšem poznavanju oseb z motnjami, želel sem vedeti, zakaj do tega pride, kako jih voditi skozi življenje …
Preden ste sprejeli funkcijo varuha človekovih pravic, ste se v glavnem posvečali delu z ranljivimi skupinami ljudmi, še zlasti tistimi z motnjami v duševnem in telesnem razvoju. Kaj točno ste počeli in kako vam te izkušnje pomagajo pri sedanjem delu?
Da, celotno svojo poklicno pot sem posvečal predvsem področju socialnega varstva, šolstva ter delovanja invalidskih, humanitarnih in prostovoljnih organizacij. Po študiju sem prevzel vodenje bivalne enote za mlajše invalide v Domu počitka Mengeš, potem pa me je pot vodila na avstrijsko Koroško, kjer sem sedem let in 13 dni delal v organizaciji Lebenshilfe ter Mladinskem domu slovenskega šolskega društva v Celovcu. Bil sem pedagoški vodja in sem strokovno koordiniral delo štirih zavodov, ki so invalidom pomagali pri organiziranju njihovih življenjskih aktivnosti. Po vrnitvi v Slovenijo sem bil najprej pomočnik direktorja in nato direktor Varstveno delovnega centra INCE v Mengšu. Po zaključku mandata sem sedem let sodeloval s slovenskim združenjem za duševno zdravje Šent in bil direktor zaposlitvenega centra Karso v Pivki ter Slovenskih Konjicah. Zatem pa se je zgodil Grunt, za katerega sem mislil, da je moj zadnji življenjski projekt. (smeh) S kmetovalcem Matijo Zadrgalom sva v Komendi ustanovila zavod za socialno podjetništvo na podeželju. Sami veste, da na podeželju ni delovnih mest, še posebej za invalide, zato sem si želel, da bi jih zaposlili na zaščitenih delovnih mestih. In smo jih, pet. Nihče nama sicer ni verjel, da nama bo uspelo, ta pot je bila kar trnova, ampak verjamem, da se z vztrajnostjo, ali če hočete, tečnostjo, da marsikaj premakniti. Od ideje do realizacije je sicer trajalo tri ali štiri leta, ampak danes sem izjemno vesel, da nam je uspelo in da se ta zgodba tudi tako dobro uresničuje. Kam me je pot vodila v letošnjem letu, pa veste. No, varuh človekovih pravic pa je zdaj res moj zadnji življenjski projekt. (smeh)
V ospredju vašega poslanstva je človekovo dostojanstvo. Kje je to največkrat kršeno?
Mislim, da ga žal ni področja, kjer ne bi bilo kršeno.
S kakšnimi težavami se ljudje torej največkrat obračajo na vas in katere njihove krivice vas osebno najbolj »pogrejejo«?
Ljudje se obračajo na nas, ko so v stiski. Ko imajo občutek, da so jim kršene človekove pravice in ne le, ko menijo, da jim te pravice kršijo državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Skorajda ni področja, kjer ne obravnavamo pobud. Ne moremo pa na primer reševati zasebnih sporov med dvema ali več osebami, nadzirati dela zasebnikov, torej podjetnikov v zasebnem sektorju ali pa se vključevati v postopke, ki potekajo, razen izjemoma in ob zavlačevanju državnih organov. Če sem še bolj nazoren: če imate na primer težavo, ker vam ZZZS ni pravočasno odločil o bolniškem staležu, se obrnete najprej nanje, če pa se vam je zgodilo, da so pri odločanju zamudili vse zakonske roke, pa lahko obvestite nas in bomo organ opozorili na nedopustnost in zahtevali odpravo kršitve. Prav na področju, ki ga pokriva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti imamo največ utemeljenih pobud. Vedno več se jih nanaša tudi na področje okolja. Skupaj s strokovnimi sodelavci sicer pokrivamo 24 področij. Moram reči, da imam zares odlične sodelavce, visoko izobražene in s čutom za ljudi, kar je pri tem delu še toliko bolj pomembno. Pri svojem delu želimo biti tudi čim bolj proaktivni, zato smo veliko na terenu, pa tudi stalno opozarjamo na kršitve in tudi sami odpiramo pereče teme. Varuh človekovih pravic ima namreč pravico, ki je tudi naša velika prednost in nam jo zavida marsikdo v Evropi, da lahko na lastno pobudo odpiramo zadeve. Torej, če sami opazimo nepravilnosti, kršitve, nanje opozorimo. To vlogo tudi s pridom izkoriščamo, saj opažam, da se veliko kršitev človekovih pravic, ljudje niti ne zavedajo, hkrati pa so se v imenu varnosti in nekakšne hvaležnosti pripravljeni odpovedati marsikateri izmed njih. Moramo se zavedati, da ko se sami začnemo odpovedovati svojim pravicam, to lahko preraste v težavo. Veste, ko se človek obrne na varuha je že v hudi stiski – čustveni, finančni ali kateri drugi, vzeta mu je varnost. Določene zgodbe se me zelo dotaknejo in se mi tudi dogaja, da jih nesem s seboj domov, jih premlevam in iščem rešitve. Predvsem socialne stiske ljudi, deložacije, stiske mladih družin … to so zgodbe, ki se me dotaknejo.
Pravite, da je veliko kršitev človekovih pravic, ki se jih ljudje niti ne zavedajo. Se vam zdi, da smo sploh dovolj seznanjeni s svojimi temeljnimi pravicami?
Ne, čisto premalo, zato pa skušam biti čimbolj glasen, ker menim, da je treba ljudi ozaveščati, kar je med drugim tudi ena temeljnih funkcij našega Centra za človekove pravice. Je tudi dejstvo, da so nekateri ljudje konstantno nezadovoljni, na drugi strani pa imamo tudi ljudi, ki so skromni in so zadovoljni s tistim, kar imajo. Ti po navadi niso glasni in za njih je treba povzdigniti glas.
V parlamentu so vašo kandidaturo varuha podprli z rekordno večino. Ali zato dandanes kaj lažje sodelujete s politiko kot morda vaši predhodniki?
Nad tako visoko podporo sem bil presenečen in mi je v veliko priznanje, težko pa rečem, ali zaradi tega lažje sodelujem s politiko. Zagotovo je to politični kapital za moje nadaljnje delo, za delo varuha in verjamem, da ga bom znal unovčiti. Veste, z vsemi, ki jih srečujem, skušam imeti korekten, spoštljiv odnos, pa naj bo to »navaden« državljan, kmet, invalid, minister ali predsednik. Vedno sem težil k temu. Mislim, da s predstavniki vseh treh vej oblasti korektno sodelujemo. Mnogi imajo posluh za predloge oz. priporočila Varuha človekovih pravic, čeprav se mi včasih zdi, da bolj na deklarativni kot praktični ravni. Vseeno bi si želel, da bi naša priporočila našla več mesta v sistemskih spremembah, ki so na mnogih področjih zares nujne.
Pa ima varuh človekovih pravic pri nas dovolj moči oziroma avtoritete, da lahko vpliva na družbo, odpravlja kršitve?
Na to vprašanje bom lahko odgovoril čez nekaj več kot pet let. (smeh) Vsekakor ima vpliv. Moč argumenta in vztrajnost vedno dosegata cilje. Vplivamo na to, da v posameznih primerih korigiramo delo različnih organov, prispevamo k izboljšavam. Vplivamo tudi na to, da se ne poglablja erozija človekovih pravic, da se ne gre čez meje družbeno dopustnega. Ne delam si utvar in pričakovanj, da bomo čisto z vsem uspeli. Zavedam pa se, da se spremembe ne morejo zgoditi čez noč, da je kdaj treba biti precej potrpežljiv. Vsekakor ne do onemoglosti. Ni moj namen, da bi kot varuh človekovih pravic z opozarjanjem kogarkoli »rušil«, želim pa si ukrepe. In zato sem kdaj tudi glasen.
Na koga se pri tem bolj zanašate? Na državne organe, ali medije?
Menim, da je moč v sodelovanju, zato se zanašam na vse, v prvi vrsti pa stavim na dialog. Če na ta način ne bo šlo, pa se bom poslužil zakonsko dopustnih pritiskov. Na to, da se nekaj ne da narediti, ne pristajam. Še zlasti ker sem sam v številnih primerih, ko so mi dopovedovali, da se kaj ne da, dokazal, da se da. Le vztrajen in trmast moraš biti. Kot sem že dejal, se zavedam, da gladko ne bo šlo, a nisem eden tistih, ki vržejo puško v koruzo. Če stopim korak nazaj, to ne pomeni, da sem obupal. Vzamem le zalet za nov poskus reševanja težave. Zavedam se, da lahko varuh na kršitve zgolj opozarja, a se mi zdi nerazumno, da se nekatere kršitve pri nas vlečejo že tako dolgo. To me toliko bolj čudi, ker je tudi na drugi strani, torej na strani odločevalca, človek. Tega ne razumem, zato mi je razreševanje tovrstnih zadev še v posebej velik izziv.
Kako človekove pravice spoštujemo v Sloveniji?
Spoštovanje človekovih pravic v Sloveniji se lahko meri po skrbi za najranljivejše, pri tem pa še nismo zgled drugim. Številna področja, na primer oseb po pridobljeni možganski poškodbi, oseb z motnjami v duševnem zdravju, invalidov, otrok s posebnimi potrebami, so podhranjena. Država nima jasne strategije, kako uresničevati pravice starejših, ne stanovanjske strategije. Mladi brez perspektive bežijo v tujino, mnogi po kruh dnevno čez mejo. Država mora oblikovati jasno vizijo, ki bo sledila ustavnemu načelu socialne in pravne države, in ne dopuščala regresije že doseženih človekovih pravic.
Kakšno pa je stanje v primerjavi z ostalimi evropskimi državami?
To težko ocenim, ker je to odvisno od družbenega, gospodarskega in političnega položaja v vsaki posamezni državi, od česar je tudi odvisno, kako dobro ali slabo se spoštujejo posamezne človekove pravice oz. temeljne svoboščine. Prepričan pa sem, da smo v prvi polovici držav po spoštovanju človekovih pravic.
Menite, da so posamezniki z motnjami v razvoju, invalidi in osebe s posebnimi potrebami dandanes še vedno stigmatizirani? Ali Slovenci znamo brez predsodkov sprejemati drugačnost?
Ljudje imamo običajno zadržke pred drugačnostjo. Enostavno, ker je ne poznamo in se je bojimo. Smo pa fleksibilni in ob pravilnem pristopu ter pozitivni izkušnji jo tudi sprejmemo. V tem pogledu Slovenci nismo čisto nič drugačni kot vsi ostali.
Da bi se še bolj približali prebivalcem Slovenije, v imenu institucije Varuha človekovih pravic izvajate tudi tako imenovano poslovanje na terenu. Nazadnje ste bili v Kamniku. Ste bili zadovoljni z odzivom občanov?
Ja, že od začetka delovanje te institucije, od leta 1995, se Varuh trudi približati ljudem tudi s terenskim delom. Marsikdo namreč ne more ali ne zmore do nas, ni vešč elektronske komunikacije, mi pa smo dolžni poskrbeti za vse. Sam želim to početi še bolj aktivno, kot moji predhodniki. Želim biti še močnejši glas tistih, ki se jih ne sliši. Zato smo v pol leta mojega mandata že večkrat obiskali tiste, ki se jih ne sliši, in javnosti predstavili njihove težave, državo pa opozorili, da jih reši. Takšne redne obiske načrtujemo tudi v prihodnje. Pridemo k starejšim v domove starejših, obiščemo osebe s težavami v duševnem zdravju in druge ljudi, ki nam lahko povedo, kaj se jim dogaja brez, da bi morali na pot v Ljubljano ali vzeti pisalo oziroma se usesti pred računalnik in nam nekaj napisati. V Kamniku smo se pogovarjali s 16 pobudniki, ki so se na nas obrnili s svojimi težavami ali pa so potrebovali le nasvet. Ljudje v stiski iščejo raznorazne rešitve in tudi nas vidijo kot eno izmed njih. Pobude, ki jih dobimo, skrbno preučimo in o zadevi povprašamo tudi nasprotno stran. Tako imamo obe mnenji, saj moramo svoje odločitve vedno dobro pretehtati in utemeljiti, na kakšen način, zakaj in kje so kršene pravice človeka. Lahko ugotovimo tudi, da morda niso kršene. Čeprav nadzorujemo delovanje državnega aparata, se ne postavimo kar tako »a priori« na stran pobudnika, ampak moramo vedno slišati tudi drugo plat. Ljudje v stiski vedno odreagiramo čustveno, naša naloga pa je, da damo čustva na stran in se odločamo nepristransko ter na pravnih temeljih. Vsak si namreč človekove pravice lahko razlaga po svoje. Na primer, če sosed hodi po mojem vrtu, krši moje človekove pravice. Pa ni tako. Ena izmed naših nalog je tudi, da ljudi o tem ozaveščamo, da jim pomagamo razumeti, kaj človekove pravice so, da jih usmerimo in ne nazadnje kdaj tudi povemo, da žal nimamo čudežne paličice in nekaterih stvari ne moremo rešiti.
Tudi vaš sin ima zaradi posledic anestezije hude motnje v razvoju. Kako sta se z ženo sprijaznila s starševstvom, ki je zato še veliko večji izziv?
Doma imamo Simonovo fotografijo pred operacijo, kako »kravce pase«, po operaciji v Avstriji pa se mu je na daleč videlo, da je nekaj narobe z njim. V posteljici je nepremično ležal. Ne glede na to, da sva oba z ženo specialna pedagoga, sva nanj začela gledati kot starša, nobene stroke ni bilo v nama. Zdravnik nama je rekel, naj bova vesela, da je sploh tak, kot je, in da bo razvoj »nadoknadil«. Pa ga ni. Končalo se je brez opravičila ali odškodnine. To je edini trenutek, ko se še spomnim, da sem razmišljal o Simonu kot o problemu. Šli smo domov in živeli naprej kot družina. Žena je sicer bila jezna, razočarana, žalostna. Razmišljala sva, kaj naj pričakujeva od šole. Trenutno je vključen v Šolo Roje, kjer odlično delajo. Pisati in brati ne bo nikoli znal, zdelo se nama je, da bo dovolj, če bo zmogel osnovne življenjske funkcije. Preprosto, da se bo znal obleči. Pred dvema letoma sem se prvič vprašal, kaj bo z njim, ko naju ne bo več. Sorojenci navadno rečejo, da bodo oni poskrbeli zanje, ampak njim privoščimo običajno življenje. Vseskozi iščem zanj kakšno aktivnost, njemu podobne ljudi, da bo imel neko svoje življenje, da bo delal, kar mu je všeč in da se bo dobro počutil.
Imate kak nasvet za starše, ki se soočajo s podobnimi zgodbami?
Ja, bodimo človek človeku. Moj sin je človek, kot smo vsi drugi, le dojema drugače, počasneje. Želim si, da bi jih spoštovali in se do njih obnašali tako kot do vseh drugih. Večkrat sem slišal specialne pedagoge, kolegice in kolege, kako o svojih varovancih govorijo kot o naših otrocih. Številni med njimi so bili starejši od pedagoginj. Niso otroci. Za spoštovanje gre, zadaj ni nobene romantike. Torej spoštujmo drug drugega, to je moj nasvet.
Kako vam vaša izobrazba in delovne izkušnje pomagajo pri domači vzgoji?
Čisto nič. (smeh) Kot vsi starši, sem tudi jaz krvav pod kožo in delam napake, ker sem čustveno vpleten. Sem običajen starš. In zelo velikokrat so kolegi, ki so realni in ki mi hočejo povedati in nastaviti ogledalo v veliko pomoč. Drugače pa mi je vsekakor pri samem profesionalnem delu vodilo to, da bi ljudje, kot sta moja sestra in moj sin, imeli čim bolj kakovostno življenje. Spoznavam, česa so sposobni in prenašam to tudi v svoje poklicno življenje. V zasebno pa ne, ker je to popolnoma druga perspektiva.
Tjaša Banko