Novinarka, prevajalka in publicistka Tanja Lesničar-Pučko: »Vsakdo potrebuje svoj varni kot«

1055

Tanja Lesničar-Pučko je nedvomno ženska, ki je družbeno, politično in kulturno ozaveščena. Je brez dlake na jeziku, ko izraža kolektivni in osebni bes zaradi krivic. Namesto jeguljastega leporečenja, ki je lastno predvsem politikom, reče bobu bob. In ob tem ostaja kot oseba in novinarka materinska, čuteča in solidarna.

Poleg novinarskih prispevkov in kolumen ste pisali tudi plesne in gledališke ocene. Ali ste se kdaj aktivno ukvarjali s plesom?
Plesne kritike sem redko pisala, bolj iz nuje kot iz želje, saj nimam dovolj teoretske podlage. Profesionalnih plesnih izkušenj nimam, imam pa zelo rada sodobni ples. In tudi zelo rada plešem, to je ena mojih najljubših dejavnosti (smeh). Sem pa nekaj časa pisala gledališke kritike, nekaj let sem pokrivala Dramo, veliko pa tudi neodvisno gledališko sceno.

Menite, da je danes veliko kiča v plesu, tudi akademskega, kot, denimo, v baletu?
Balet je tako kot opera, stara umetniška forma, ki se ohranja več stoletij kot nekakšna zlata tradicija. Seveda je skozi čas ta tradicija doživljala spremembe in so jo režiserji skušali tudi posodabljati, nekatere stvari so prirejali, da bi bile lažje razumljive in bolj všečne današnjemu gledalcu, a najtežje so se odrekali blišču, ki nam danes večinoma deluje kot kič. A balet in opera sta zelo velika finančna zalogaja, in če sta plačana iz javnih sredstev, je treba to porabo denarja kritično spremljati. Tukaj morajo biti tudi kriteriji zato najvišji, tu ne gre za nizkoproračunske projekte na neodvisni sceni, ki pa včasih proizvedejo prave biserčke.

V 80 – tih letih ste bili med ustanoviteljicami ženskega alternativnega gledališča PPF, Podjetja za proizvodnjo fikcije, kakšni so vaši spomini na to obdobje?
Človek o mladosti večinoma govori z navdušenjem, a osemdeseta leta so bili srečni časi tudi v družbenem smislu. Meni se je z odhodom iz Maribora na študij v Ljubljano odprl svet. V Mariboru je bilo v 70. letih sicer po zaslugi Braneta Rončela veliko jazza, tudi sodobnega plesa Maje Milenkovič, a alternativna umetnost je bila ljubljanski produkt, katere del je bilo tudi PPF. Alternativa nam je dala občutek svobode, saj je bila brez cenzur in pritiskov, do subvencij smo prišli razmeroma enostavno… V PPF smo poskrbele za smeh alternativne vrste, s sprevračanjem žanrov, kot je kriminalka, kabare, smo preko absurdov govorile tudi o družbi, oblasti, položaju žensk.

Izdali ste tudi izbor kolumen Na preži.
Kolumne sem začela pisati pred dvajsetimi leti, kot prva ženska kolumnistka pri Dnevniku. Pisanje mi je predlagal urednik, ker je bilo v mojem novinarstvu veliko literarnega, to je nedvomno vpliv študija primerjalne književnosti in literarne teorije ter francoščine. Imam kar problem napisati suhoparen novinarski tekst, saj me hitro odnese v literaturo.

Kakšne knjige vas posebej nagovarjajo?
Jaz sem fanatični bralec. Zelo rada imam evropsko, torej predvsem francosko, nemško, rusko in seveda slovensko književnost. Pri srcu so mi tudi Skandinavci, ki so čudni, a zanimivi. Še najmanj spremljam ameriško književnost, čeprav ima tudi dobre avtorje. Zelo rada pa imam tudi bližnjevzhodno in azijsko književnost, tudi afriško. S to literaturo lahko človek vsaj malo razume druge, oddaljene kulture.

Diplomirali ste tudi iz francoskega jezika in leta 2010 prejeli francosko državno odlikovanje vitezinje nacionalnega reda Akademskih palm Francije za prevajalstvo in prispevek k medkulturnemu dialogu.
Res je, in to me je povsem presenetilo, saj nisem imela pojma, da ambasade spremljajo naše delo. In ga celo nagradijo.

Leta 2007 ste podpisali peticijo zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji. Kako je uspela?
Peticijo sem podpisala, tako kot so jo vsi novinarji, ki so se zavedali pomena neodvisnosti našega dela. In to se ponavlja tudi danes, ko se vlada, predvsem pa njen predsednik nenehno zaganja v novinarstvo, kar je nedostojno resnih politikov. Kjer je politika civilizirana, se to ne dogaja. Angela Merkel se v vsej svoji politični karieri ni zapičila v nobenega novinarja ali v to ali ono mnenje. Žal pa se to v vladah Janeza Janše nenehno ponavlja, saj Janša ne razume, da je naloga novinarjev, da kritično presojajo delovanje vlade. Tudi državljan sam mora biti kritičen do vsakokratne oblasti. Spominjam se svojih prvih volitev leta 1978, bila sem vesela, da imam to možnost, a sem tam dobila zaprto listo, to pomeni, enostavno si se moral zgolj strinjati z vsemi navedenimi kandidati. Rekla sem le: »Ne, hvala.« in odšla. To je bil moj prvi politični upor (smeh). In zato je logično, da se zdaj upiram tej vladi Janeza Janše, ki nas zmerja s komunajzerji, a je v času odprtih list s partijsko knjižico v žepu tekal po Jajcu. Njegovo prodajanje ideje, da je bil žrtev komunizma, je njegova osebnostna težava in grozno slaba šala. Dejstvo pa je, da očitno nagovarja del populacije, ki hoče gospodarja ali očeta, palico, ne pa demokracije. Ljudi, ki mislijo, da nekdo mora narediti red, tudi če nas ta »red« stane svobode. Škandal je, kaj počnejo s protestniki, to je kršitev ustavnih pravic. Kar pa zadeva gnojnico, ki jo po meni zliva Jaševa falanga, sama sem se že leta 2007 odločila, da nikdar ne bom odprla Janševih časopisov ali elektronskih medijev, saj je to edini način, da lahko še naprej samostojno mislim.

Kaj moramo narediti, da politika ne bi kadrovala v podjetjih, ki so v državni lasti?
Ni drugačne rešitve kot voliti politike, za katere predvidevamo, da imajo minimalno poštenost, da tega ne bodo naredili. Takšna kadrovanja so včasih zakonita, a etično sporna, včasih pa niti zakonita niso. Politiki vseh usmeritev so si to možnost vzeli, in zato je toliko stvari v tej državi zavoženih. A Janševa skrajna desnica je v tem najbolj krvoločna.

Kako politiko prisiliti, da spremeni volilni sistem?
Volilni sistem se bo spremenil šele, kot bodo levica, sredina in desnica znale ubraniti javni interes. Skrajna desnica ne bo nikoli pristala na spremembo, saj sedanja anomalija koristi predvsem njej.

Katera politična stranka po vaše najbolj forsira privatistične, zasebne interese?
Poleg skrajne desnice je to nedvomno tudi sredina, za katero se imata LMŠ in SMC, pa tudi Desusu in DS-u neokapitalizem ni tuj.

V enem izmed pisanj ste se obregnili ob katoliško, če uporabim vaš izraz, smetano, ki po vaše seksa dvakrat v življenju za dva otroka in bili označeni kot kristjanofobinja. Se vam zdi, da Cerkev skuša propagirati čistunstvo, ki v spolnih vzgibih, nenamenjenih reprodukciji vidi “greh”, čeprav se je v tem nedvomno že posodobila?
Cerkveni nadzor nad spolnostjo je vzorčna oblika nadzora nad verniki. Na eni strani njihovi imperativi služijo reprodukciji vernih ovčic, ker pač potrebujejo veliko populacijo vernikov, na drugi strani pokorščini, ki človeka drži v podrejenosti in strahu pred božjo kaznijo. Zunajzakonska spolnost je bila v perspektivi Cerkve od vedno grešna, a je ta prepoved veljala samo za revne, medtem pa sta kler in plemstvo nekaznovano zganjala orgije. Danes je položaj enak: Na eni strani se razkriva epidemija pedofilije v Cerkvi, na drugi, prosvetni strani pa spolno zlorabljanje žensk nadrejenih v politiki, biznisu, filmski industriji.

Bi lahko dejali, kot se je v naslovu svoje knjige izrazil kritik Cerkve pravnik Vlado Began, da je denar cerkveni Bog?
Vsekakor nimamo v mislih bosonogih Avguštincev, ko mislimo na Cerkev. Institucija se je strahovito odmaknila od zadev vere v polje moči.

Ali nekateri mediji preveč črtijo to inštanco in vse desno usmerjeno, končno so v njej tudi pozitivni ljudje?
Cerkev je inštitucija s tisočletno zgodovino, pod njenim okriljem so se zgodili veliki genocidi v Amerikah in v Afriki, v Evropi je izvajala inkvizicijo in neposlušne ženske utapljala ali sežigala kot čarovnice. Njena moč je prekomerna tudi v politiki, zato kritike, ki jih je deležna, vsaj malo krotijo njeno vmešavanje v prosvetnih državah. To seveda ne pomeni, da v njej ni tudi naprednejše struje, h kateri sodi tudi sedanji papež, a ravno ob njem vidimo, kako močen in kako zadrt je kler, ki mu onemogoča reforme. Pri nas pa tudi levi mediji redno dajejo besedo mnogim naprednim duhovnikom, tako, denimo patru Branku Cestniku. Tega in še nekatere druge naravnost obožujejo.

Bi lahko dejali, da religije, politike in ideologije obvladujejo življenja množic?
Zunaj tega sploh ni sveta, ali bolje zunaj tega trojega ni človeške družbe, razlike so skozi čas in prostor le v tem, kateri izmed treh elementov nadvladuje. Dolga stoletja so bili to religiozni sistemi, potem so se pridružili politični sistemi, oboji so imeli svojo ideologijo. Značilnost vseh sistemov je, da posegajo v posameznika. Če je posameznik neka vrednota, ki jo je vzpostavila francoska revolucija, potem je vprašanje, v kakšni meri ti sistemi vdirajo v življenje posameznika in v njegove človekove pravice. Vdirajo lahko tako, da ga zaradi (neo)kapitalističnega sistema preslabo plačajo. Vdirajo tako, da človek nima stanovanja, delavskih pravic, brezplačnega zdravstva. Katoliška religija s spovedjo hoče vedeti za naše najbolj skrivne misli, napada človekovo nedotakljivost, politika lahko prepove proteste – vse to so posegi v človekove pravice in njegovo dostojanstvo.

Velja v našem pravnem redu pravica močnejšega?
Seveda. Že sama dostopnost do sodišča, že to, da sploh pride tvoj primer na sodišče, ni za vse ljudi enako, ampak je odvisno od denarja, izobrazbe itn. Potem je tu seveda strošek odvetnikov. In žal je rezultat ta, da kurji tatovi gredo v zapor, veliki kriminalci, ki so ukradli milijone družbenega denarja, pa so oproščeni.

Kaj je bilo dobrega v socializmu in katere idejne zmote je propagiral?
Najhujša zmota komunizma je bila, da je ukinjal pomen posameznika in dal prednost skupnosti, narodu. Toda če narod, država štejeta več kot človek, potem je z njim mogoče početi vse strahote, ki so se dogajale. Socializem in komunizem seveda nista eno in isto, to je treba ločiti. Socializem se je sicer opiral na komunistične ideje, a je v različnih državah deloval zelo različno. Tudi naš je v povojnem obdobju grobo zatiral marsikoga, ki je razmišljal drugače ali že zgolj na podlagi govoric, družinske pripadnosti, vere in podobno, a se je skozi čas omečil, na neki način razgradil, ves čas pa vendarle sistemsko skrbel za delavce. Minimalna plača je bila zelo blizu meji možnosti preživetja, kar danes še zdaleč ni več. Ljudje so dobili družbena stanovanja, bivališče pa je skupaj z zagotovljenim dohodkom osnovni pogoj za dostojno življenje; vsakdo potrebuje svoj varni kot. Najemnine so bile razumne, šolanje in obšolske dejavnosti so bile zares brezplačne, enako zdravstvo. Tudi v socializmu so bili bogati, sicer dobro skriti, ampak sistem je bil naravnan na enakost in najrevnejši niso bili tako revni in v takšni eksistenčni negotovosti kot so danes. Seveda pa je imel socializem svoje slabe strani, ni prenašal kritike, ekonomija je bila dirigirana itn.

Bi se strinjali, da je ideologija komunizma iz ženske naredila industrijsko delavko in otroke oropala varnega gnezda, demontirala družino, da je imela večji vpliv na mladi rod, kot sem nekje prebrala?
Eden izmed paradoksov ruskega komunizma je bil, da je ženski priznaval enakost, česar ni takrat poznal noben drugi sistem na svetu, a jo je, tako kot moške, tudi v polni meri zatiral. A ker govoriva o našem socializmu, je treba povedati, da je pri nas ženska dobila volilno pravico že leta 1945 (v Švici in Lihtenštajnu šele leta 1971 oziroma 1984), s tem pa možnost stopiti izza »šporgeta«, enakopravno možnost dela in izobraževanja. Z možnostjo zaposlovanja je postala finančno neodvisna, problem varstva otrok pa je bil rešen z vrtci, ki so bili zelo poceni. Ženska je s službo dobila moč, samozavest, finančno neodvisnost, partner ni bil več edini oskrbovalec družine. Gospodinje so bile ujete doma v krog gospodinjstva in tradicionalnih vrednot, z enakopravnim delom in s plačo so se ženske osamosvojile, to pa je povzročilo hude pretrese tistim moškim, ki niso znali pri sebi razčistiti s to enakostjo in niso bili pripravljeni doma prevzeti polovice opravil.

Potem ni tako, kot trdi psihoanalitik, dvojni magister Roman Vodeb, da naj bi nekatere ženske, ki se borijo za enakopravnost z moškimi, v psihoanalitični perspektivi le – tem zavidale penis?
To, kar govori Vodeb, ki seveda sploh ni šolani psihoanalitik, ampak amater, je popreproščeni ponaredek psihoanalize, ki služi njegovi ideologiji moške večvrednosti in njegovim osebnim željam. Želja po penisu v psihoanalizi ni mišljena dobesedno, tako jo interpretirajo kmetavzi. Ne gre za to, da bi ženske dobesedno hotele penis, le zakaj, ko imajo nekaj drugega, enako privlačnega? Ima pa penis, da tako rečem, višji družbeni status, saj moški obvladujejo družbo, in ženski boj je natančno boj za enak družbeni status z enakimi pravicami in možnostmi. Tako da samooklicani psihoanalitiki, kot je Roman Vodeb, delajo ženski enakopravnosti veliko škodo.

V eni izmed svojih knjig ponosno citira mnenje pravnika in filozofa Boštjana M. Zupančiča, ki se je izrekel, da v vsej zgodovini človeštva še ni bilo ženske, ki bi naredila res kaj velikega…
Saj, dva prava skupaj. BMZ zelo slabo pozna zgodovino, to je očitno, o sociologiji pa sploh nima pojma. Kot rečeno, ženske so bile tisočletja izrinjene iz vseh javnih zadev, prisiljene ostati v kuhinji, niso jim niti dali možnosti, da bi se naučile brati, tako da bi zelo težko napisale roman… Tudi tiste, ki so kaj naredile, so ostale odrinjene in nepriznane, pa naj je šlo za Marie Curie ali za Virginio Woolf. To je očitno, odkar je feminizem poskrbel, da se je njihovo delo ponovno ovrednotilo brez seksističnih predsodkov.

Smo povsem izgubili odnos do vrednot kot so nenasilje, strpnost, odpuščanje, pravičnost in red?
Ne, povsem ne.

Kako vidite prihodnost sveta po koronakrizi?
Slabše bo. Tisto, kar si obetali nekateri, da bo to priložnost, ko bo človek spoznal neke svoje zmote, po mojem mnenju ne drži. Koronavirus je povzročil velik strah, iz strahu pa se nikdar ne rodi nič dobrega.

Kako vidite resnico: Kot nevzdržno, bolečo ali osvobajajočo?
Resnice z velikim R ni. Mogoče verni ljudje verjamejo, da je takšna resnica. Jaz je ne vidim. Resnica je stvar družbenega konsenza. Sem pa vseeno toliko agnostika, da so neke resnice tudi zame tudi nedotakljive: resnica demokracije, resnica solidarnosti in resnica pomoči človeku.

Saša Bešter
Foto: Nada Žgank

Oglasno sporočilo