Posebne hece doživljamo z zapovedmi o nošenju mask. Saj se razumemo, da je govora o tistih modrih, roza ali zelenih, ki so bile ob izbruhu epidemije leglo podjetniških, modnih in korupcijskih idej, kasneje pa vir različnih zapovedi, ki jih med podložnike deli oblast.
Sprva, na začetku, je veljalo geslo ‘samo da so naši dihalni organi pokriti’, zadoščal je tudi šal ali ruta, včasih tudi privihan ovratnik, karkoli, kar preprečuje zlobnemu malemu virusu, da vdira v našo notranjost. Pa ne za dolgo. Ko so se dobavitelji in država opomogli z novimi nabavami, je prišla direktiva, da so maske obvezne, šali in rute so navlaka brez veljave, torej stran z njimi, kajti maske je treba spraviti v promet!
Tisti državljani s podjetniško žilico so takoj uzrli tržno nišo in maske so postale tudi modni dodatek. Med prvimi ga je uvedla nekdanja predsednica Desusa, ki je promovirala celotno barvno in cvetlično kolekcijo, glede na trenutno dizajnersko mojstrovino svoje šivilje. Z enakim navdušenjem so v eleganci mask pričeli tekmovati nekateri pomembni ministri in javne dame iz javnih služb. Nikoli nismo izvedeli, če te dizajnerske maske tudi služijo svojemu osnovnemu namenu, pa to niti ni tako važno. Bolj pomembno je to, da smo iz tedna v teden manj vedeli, kje in zakaj je strogo zapovedano nositi maske.
Dobili smo uradna navodila vlade, maske so obvezne povsod in vedno, vsak dan in ves dan. Obvezne so v zaprtih prostorih in zunaj, na odprtem, ne glede na to, je kdo v bližini ali ga ni, nas kdo gleda ali ne. Obvezne zunaj na sprehodu, ko peljete kužita na potrebo ali doma, ko pospravljate klet. Maske v službi in v šoli, maske v trgovini in v avtu, skratka povsod. Potem pridejo nova navodila: maske zunaj niso potrebne, razen pod posebnimi pogoji, ko so spet nujne…
Tako so maske postale del našega vsakdana, del naših obrazov, del naše intime, pa tudi naša prepoznavnost. Dame in gospodje, ki kaj dajo nase, imajo lepo ukrojene in z garderobo usklajene maske, tisti navadni državljani nosimo navadne modre in zelene, najbolj odgovorni politiki pa nosijo takšne, posebej oblikovane in specialno nepropustne, še najbolj podobne prašičjim rilčkom. So pa maske prinesle poseben poudarek; to so oči. Ko se obraz skriva pod masko, so oči tiste, ki vse povedo. Postale so izdajalske. Ko na primer na soočenjih po televiziji kamera približa govorčeve oči, iz njih kar zasije vse, kar je nekoč brez maske govorec lahko prekril z obrazno mimiko: neznanje, zadrega, prestrašenost, laž, sovražnost, nadutost, prezir, domišljavost, ironija, posmeh, norčevanje in kar nekaj je še takih občutij, ki jih oči izza maske takoj izdajo. Opazujte in ugotovili boste, da maske marsikaj tistega, kar bi nam govorci pred kamero radi prikrili z besedami, razkrijejo! Oči so izdajalsko okno, hoteli to ali ne.
DŠ
