Kadar koli odprete radio ali TV ali če razgrnete časopis, v vas butne informacija o Kovidu: koliko obolelih na današnji dan, kolikšen odstotek odkritih, rešenih, cepljenih, ozdravelih ali sumljivih. Informacije o tem bruhajo na poročilih in obvestilih, redno pa se prikaže tudi podoba našega nacionalnega obveščevalca, ki postane sarkastično zajedljiv, če se mu kdo meša v posel in skuša na drug, ne na tako soldaško nastopaški način povedati trenutno resnico.
Za običajnega državljana so to poročila, ki sicer nanj vplivajo toliko, kot od njega zahteva zdravje, čisto druga pesem pa je, ko državljan postane pacient. Ko se pa človeku zgodi ta sprememba, mu postane jasno in razume mnoge doslej bežne informacije. Razume celo, zakaj Jelkotu rečejo ‘smrečica’, še bolj pa mu postane vse jasno, če zboli za eno čisto navadno boleznijo, ki ni Kovid.
Ko zboliš za ne-kovidom, recimo da ti začne nagajati srce ali te akutno zagrabijo ledvice, se pobliže spoznaš z posodobljenim, modernim, lepo pobarvanim IPP oddelkom (internistična prva pomoč), kjer te, ko te prijazni ‘reševalci’ z lučjo pripeljejo v ta famozni oddelek, zelo prijazno pogledajo in ocenijo, za kaj gre, potem pa ti dodelijo voziček (ožje vozilce na koleščkih), na katerem boš prebil, če boš imel srečo, prihodnjih 6 do 7 ur ob rumeno pobarvani steni neskončnih hodnikov. Najprej si vesel, da ti ni treba stati, saj klopi ali stolov ni videti. Ko se malo bolje razgledaš vidiš, da je ob stenah mnogo takih vozičkov, na katerih ležijo, sedijo, visijo ali slonijo podobni trpini kot si sam. OK si misliš, je pač gneča, je treba počakat. In čakaš. Zvit na vozičku, ki je sicer nov, drugače pa oblečen v plastiko, brez vseh pripomočkov proti prepihu, hladu, radovednim očem ali enostavno minimalni intimnosti.
Ko se oči navadijo na temnejši prostor ugotoviš, zakaj so nekaj luči ugasnili: ob stenah ležijo ljudje, ki dobivajo infuzijo, nekaterim preoblačijo pleničke, drugi lulajo v račko, tretji izgubljeno kličejo nekoga po imenu, ki pa ga ni. Starejši gospod zaman išče vtikač za mobitel in iz ihtavega odgovora hiteče sestre zvemo, da so na dvajsetmetrskem hodniku vgradili samo eno vtičnico, ki pa je zasedena z merilcem srca. Tu in tam kakšnega srečneža pokličejo v ordinacijo, ampak kaj, ko na hodnike ob stene namestijo dva nova. Ko prideš ob treh zjutraj do zdravnika zveš, da boš noč prebil na vozičku na hodniku, ker ostajaš na opazovanju. Dobiš rjuho, da se pokriješ, nikomur ni mar, če z vozička drsiš, če ni vzglavnika ali če te zebe in imaš pri vsem naštetem bolečine, ti je slabo ali če si star 80 in več let.
To je druga plat ne-kovid bolnikov. Takih, ki jih pošilja javno zdravstvo, ki plačujejo navadno in dodatno zavarovanje, takih, ki bodo po številu zdravnikov sodeč kmalu ostali brez svojega zdravnika. Pri vsem tem pa je treba posebej poudariti, da v bolnišnicah dela mlad kader, zagnano, strokovno in prijazno. Le do kdaj še? Dokler ne bodo v tujini dobili boljše priložnosti.
DŠ
