In potem se je zgodil svetovni splet. Dobili smo navidezno neomejen dostop do zaznavno neskončne množice informacij. Informacij, ki jih soustvarjamo vsi. Z znanjem in neznanjem. Z dobrimi in slabimi nameni.
Zdaj ima lahko vsakdo občutek, da ve več kot največji modrec. Znanstvenih avtoritet ni več. Tudi srednje inteligenten škorec lahko opazi, da obstajajo nasprotujoče si informacije.
Kaj nam preostane, če nimamo dovolj znanja in izvedenosti, da bi ločili med dobrimi in slabimi informacijami?
Rešitev je preprosta. Ravnamo v skladu s svojimi pričakovanji, ki pa jih krmari kognitivna disonanca. Zaradi nje ljudje težko preidejo od enega pogleda realnosti k drugemu. Če nekaj trdno verjamejo in če jih dejstva pozneje soočijo z napačnostjo njihovega verovanja, bodo mnogi raje vztrajali pri starem verovanju, kot pa bi sprejeli novo.
Zato iz ponudbe informacij izbiramo tiste, ki so nam všeč, in spregledujemo tiste, ki nam niso. Zgledi tudi vlečejo. Zato sledimo nasvetom tistih, ki so nam simpatični, in se izognemo nasvetom tistih, do katerih čutimo odpor.
Od te točke naprej je število teorij zarot samo še vprašanje domišljije, njihovo preverjanje pa vprašanje podružbljanja znanja.
Andrej Pleterski, arheolog, zgodovinar, znanstveni svetnik na ZRC SAZU
Večer
