Tista bodoča doktorica antropologije, ki se je na vabilo Obamove fundacije preselila v New York. Tista sociologinja in antropologinja, ki si je vedno želela postati gledališka režiserka. In tista bojevnica za enakopravnost, ki se še kako zaveda, da je javno zdravstvo ključno za blagor ljudstva.
Kaj ste doštudirali?
Sem diplomirana sociologinja in antropologinja, magistra kulturne antropologije, trenutno pa sem v zadnjem letu pisanja doktorata na antropologiji. Skrivnost? Vedno sem si želela postati gledališka režiserka, celo otroštvo sem obiskovala gledališki krožek v Pionirskem domu, oder obožujem. Za študij sociologije in antropologije sem se v zadnjem letniku gimnazije odločila, ker sem si želela razumeti svet okrog sebe, bila sem prepričana, da lahko še vedno postanem režiserka. Potem pa me je zasvojilo.
Ste tudi predsednica Inštituta 8. marec. Kateri vidiki vaše vloge kot predsednice so po vašem pozitivni in kateri negativni?
Inštitut 8. marec obožujem in si brez njega ne predstavljam življenja. Člani programskega odbora so moji prijatelji, zavezniki in druga družina. Ne morem se pretvarjati, da vodenje Inštituta včasih prinese tudi slabe plati: napade, nenehen dvom, izčrpavanje in strah.. So pa dobre toliko močnejše: povezanost, občutek skupnosti, nenehni sunki lepote in premikanje možnega.
Svoje poti ne bi spremenila za nič na svetu.
Vaš Inštitut se še ni profesionaliziral, pa vendar vi verjetno za svoje delo v njem prejemate plačo?
Ne, seveda ne. Smo pa ponosni, da smo v letošnjem letu začeli sodelovati z dvema izjemnima fundacijama. Planned Parenthood se po svetu bori za reproduktivne pravice, Guerilla Fundation pa financira progresivne projekte civilne družbe. Zdaj si lahko izplačamo kakšen honorar in potne stroške! Ne prejemamo pa davkoplačevalskega denarja.
Zavzemate se za enakopravnost spolov. Menite, da sta spola lahko tudi enaka ali sta lahko (le) enakopravna?
Prepričana sem, da je enakopravnost spolov mogoča v svetu, ki temelji na ekonomski, družbeni in socialni pravičnosti. Enak si ni nihče izmed nas – tudi midve, čeprav sva ženski, se razlikujeva v marsikateri značilnosti. Določa nas kraj rojstva, ekonomski status, starost, prepričanje, religija. Nujno pa je, da imamo vsi enake pravice, možnost kakovostnega življenja, ki zajema javno zdravstvo in šolstvo.
Je enakost sploh mogoča glede na različnost fiziognomije med spoloma?
Sama vedno govorim o pomenu enakopravnosti. Prav tako pa nenehno poudarjam, da enakopravnost med spoli ni stvar zavzemanja zgolj moških ali žensk. Je bitka, ki jo lahko zmagamo samo vsi skupaj. Je bitka proti sistemu, v katerem ima peščica vse, ostali pa za njo počasi capljamo.
Nekoč ste dejali, da je svoboda izbire velik mit. Zakaj menite, da je tako?
V Ameriki nenehno ponavljajo: “Vsak je krojač svoje usode. Tvoja pridnost in delavnost določa tvoj uspeh.”. Na vsakem koraku lahko v New Yorku spoznam, kako velika laž je to. V deželi, kjer je zdravstvo plačljivo, najboljše šole pa stanejo celo premoženje, je uspeh predvsem posledica pogojev, v katere si se rodil. Bolj natančno: dekle, rojeno v bogati družini, s stanovanjem na Manhatnu, z zdravstvenim zavarovanjem in izobrazbo na najboljših univerzah, ima veliko večjo možnost izbire kot posameznica, ki je rojena v družino migrantov, brez zavarovanja in zgolj z gimnazijo.
Tudi zato nenehno poudarjam, kako pomembno je, da se v Sloveniji oklepamo javnega zdravstva in šolstva.
Kako ste preživeli zadnje leto?
Zadnje leto je zame eno najbolj norih in neverjetnih: bitka za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva, ki se je začela lani februarja, zbiranje podpisov za referendum o čisti in pitni vodi, noro poletje, ki ga je zaznamovala kampanja, 2 izdani knjigi, zaključek drugega letnika doktorata, sprejemni izpiti za program Obama Scholars in selitev v New York.
Si lahko mislite, da nič od tega ne bi upala napovedati pred 365. dnevi?
Kako je prišlo do povabila Obamove fundacije?
Pred tremi leti sem dobila email, da me v Berlinu želi spoznati predsednik Obama. Najprej nisem verjela – potem pa sem ugotovila, da z vabilom mislijo resno. Odpravila sem se v Berlin, poslušala njegovo predavanje in navezala stike s fundacijo. Kot edina Slovenka sem bila sprejeta na program evropskih vodjev in kasneje kot edina Evropejka na program Obama Scholars v New Yorku.
Menda v ZDA večina ljudi trpi.
ZDA je dežela največjih neenakosti na svetu: na ulicah lahko opaziš šotore, kjer spijo ljudje, ki imajo službe pa si ne morejo plačati najemnine v tem velikem mestu. Po postajah podzemne železnice se sprehajajo posamezniki in posameznice, ki prosijo za hrano, ker je to edini način, da jo dobijo. V ZDA pa lahko najdeš tudi najbogatejše ljudi na svetu, ki imajo delež celotnega bogastva.
Zdravstveno zavarovanje in šolstvo sta ogromen luksuz, ki si ga lahko privoščijo samo redki. Ljudi to spravlja v veliko stisko in stres.
Ste se kot sladkorna bolnica še posebej zavedli, kako pomembno je javno zdravstvo, ki ga Američani ne poznajo?
Največji problem imajo v ZDA tisti sladkorni bolniki, ki niso pripadniki višjega družbenega sloja. Živijo iz dneva v dan in si zdravljenja ne morejo privoščiti. Statistika pravi, da ima v ZDA dostop do inzulina le vsak drugi sladkorni bolnik. Naj izpostavim še razlike v ceni posamezne ampule, ki nam omogoča življenje. Razlika je desetkratna. V Veliki Britaniji stane ena ampula deset, v ZDA sto dolarjev, v Sloveniji je zastonj. Zato ne smemo nikoli pozabiti, kako pomembno je javno zdravstvo in da se moramo za njegovo ohranjanje nenehno boriti.
Za sladkornega bolnika v ZDA je usodno, če nima denarja. V ZDA je zdrava hrana, takšna, ki jo lahko jem tudi jaz, najdražja. Žal pa so živila, ki si jih lahko privošči večina, nekakovostna, polna sladkorja. Vse to pa seveda vpliva tudi na hujše posledice sladkorne bolezni.
Kaj vam je v ZDA posebej všeč in kaj vas odbija?
Obožujem občutek anonimnosti, izgubljanje na velikih ulicah, muzeje, galerije, proste sobote, ko se sama odpravim na izlet.
Ne maram pa neenakosti, močnega kapitalizma, ki ljudi lomi na vsakem koraku.
Iz Amerike prihajajo različne vrste duhovnih onesnaženj, od razbijaškega rocka, nasilnih risank do hitre prehrane. Vaš pogled na to?
Vsi smo samo ljudje in vsi si včasih privoščimo kakšno risanko, rock koncert in pomfrit. 🙂
Vse bolj se govori o krizi odnosa do vrednot. V čem se razlikuje odnos do vrednot povprečnega Američana od povprečnega Slovenca.
Sama sem tudi v Ameriki spoznala veliko ljudi, ki imajo podobne vrednote kot mi doma: občutek skupnosti, sosedska solidarnost, pomoč v stiski in zavzemanje za javne dobrine. Jasno razliko pa lahko potegnem med oblastjo v Ameriki in oblastjo doma: ukrepi, vezani na epidemijo, so jasni in transparentni, nivo komunikacije je večino časa izjemno spoštljiv, oblast pa si vsaj deloma prizadeva za vzpostavitev boljših družbenih pogojev za vse ljudi. V Sloveniji je bila komunikacija glede epidemije korona virusa nejasna, ukrepi kapriciozni, oblast pa zastrahuje in laže.
Koga Američani ne bi nikdar imeli za soseda. Kaj pa vi?
Tega pa ne vem. Sama sem prepričana, da lahko spoštljivo in prijazno sobivam z vsemi. Mislim pa, da marsikdo ne bi želel biti moj sosed.
Pred časom je izšla vaša knjiga Pisma tebi.
Jaaaa in kako zelo sem je bila vesela! Knjiga je nastajala med prvim valom karantene. Navdih zanjo pa sem našla na obisku številnih osnovnih šol, ko sem na njih predstavljala knjigo Pogumne punce. Z otroki sem se veliko pogovarjala o lažeh, ki jim jih povedo odrasli. Ugotovila sem, da jih pogosto podcenjujemo in da jim je jasno, kdaj jim prodajamo bučke.
Kakšnih laži ste bili med odraščanjem deležni vi? Pa ne mislim samo na primarno družino.
Kot otrok sem bila prepričana, da odrasli obvladujejo svoje življenje, vse vedo in se nikoli ne zmotijo. Zdaj, ko sem odrasla sama, vem, da je to velika laž. Odrasli smo prav tako zmedeni, bojimo se in delamo napake. Prepričana sem, da bi bilo za vse veliko bolje, če bi o tem odkrito spregovorili.
Imate osebno kakšne predsodke?
Seveda. Mislim, da ima čisto vsak izmed nas kakšne predsodke. Pred prihodom v Ameriko sem bila na primer prepričana, da so prebivalci New Yorka izjemno gostoljubni in komunikativni ljudje, ki imajo izjemno veliko prijateljev in v svojo družbo sprejmejo popolnoma vsakega. Tu pa sem ugotovila, da so sicer zelo vljudni in prijazni, večina pa potrebuje izjemno veliko časa, da te sprejme v svoj najbližji krog.
Kaj je tisto nedopustno za vas?
Nedopustno se mi zdi, da živimo v sistemu, ki nenehno poglablja neenakosti med nami, v sistemu, ki krepi majhne skupine elite, preostanek prebivalstva pa za njimi caplja. Nedopustno se mi zdi, da v Sloveniji živi skupina samskih upokojenk, ki imajo tako nizko pokojnino, da si ne morejo privoščiti niti osnovnih življenjskih potrebščin. Nedopustno se mi zdi, da oblast govori o izboljšanju življenjskih pogojev, hkrati pa so se cene elektrike in hrane tako dvignile, da se ljudje odločajo med ogrevanim stanovanjem in mlekom.
Znani ste po tem, da zagovarjate načelo avtoritete argumenta ne pa argumenta avtoritete, če se ne motim?
Res je. Sama ne verjamem v samooklicane avtoritete. Prepričana sem, da nekoga pozicija ne dela boljšega človeka. V svoji trenutni aktivistični karieri sem se veliko več naučila od čistilk, hišnikov in kozmetičark kot pa od poslank in poslancev.
Verjamete v termin zle elite?
Ne verjamem, da osebnostne lastnosti določajo družbeno ureditev sveta. Prepričana sem, da potrebujemo jasne zakone, ki omejujejo moč elit in zmanjšujejo neenakosti med ljudmi. V vseh segmentih družbe najdeš tako dobre ljudi, kot ljudi, ki mislijo slabo.
Na kakšen način se družbena neenakost materializira v revščini?
V New Yorku je eden izmed mojih najboljših prijateljev Raj, ki prihaja z Indije. Pred nekaj dnevi mi je govoril o svojem delu. V obdobju epidemije je potoval po odročenih mestih in vaseh in delal z obolelimi s covidom. Pripovedoval mi je o revščini, lakoti, o ljudeh, ki ne obiskujejo šol. To so ljudje, ki nikoli ne dobijo priložnosti, da bi bilo njihovo življenje lahko drugačno. Njihov kraj rojstva, svetovni družben red, družbeno stanje določa njihov položaj. V družbi pa ni javne službe, socialne pomoči, ki bi jim pomagala.
Je v vas kaj strankarskih ambicij?
Ta trenutek res ne.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Iskreno? Nimam idej. Moj najbolj dolgoročen plan je priti domov, končati doktorat, z Inštitutom 8. marec končati kampanjo Gremo volit. Potem pa nimam pojma.
Kako vidite prihodnost Slovenije?
V New Yorku imam občutek, da od daleč opazujem dve Sloveniji.
Dve Sloveniji, ki sta si popolnoma nasprotni.
Eno, v kateri ljudje za svoj denar delajo pošteno in preveč.
In drugo, v kateri oblast prvi dan svoje vlade dvigne plače ministrom in sekretarjem ter varčuje pri delavnih in poštenih ljudeh.
Eno, v kateri ljudi ne zanimajo zgodovina, drobnjakarske razlike in delitve. Zanimajo jih solidarnost, veselje in upanje.
In drugo, v kateri oblast skuša narediti vse, da bi se ljudje razdelili: odpira teme polpretekle zgodovine, napada in žali.
Eno Slovenijo, v kateri so ljudje načelni. Verjamejo v pravico. Vedo, da bodo za svoja dejanja odgovarjali.
Drugo Slovenijo, v kateri oblast s hitrim manevrom vlaganja spremembe Kazenskega zakonika skuša ustaviti preiskave gospodarskega kriminala, v katere so vpleteni tudi sami.
Občutek imam, da opazujem Slovenijo, ki verjame v skupnost, kolektivno dobro in medsebojno pomoč na eni strani. In na drugi Slovenijo, kjer se oblast želi izogniti sodni odgovornosti, za napake krivi druge in z zakonodajo skuša legalizirati korupcijo in sodni kriminal.
Gledam dve Sloveniji.
Slovenijo, v katero se želim vrniti. V njej delati. Živeti.
In Slovenijo, ki me navdaja s strahom in tesnobo.
Za prvo se je potrebno boriti.
Na volitvah.
Ko sedim v stanovanju v New Yorku, vem, da obstajata dve Sloveniji.
Prva, ki predstavlja ljudi in predvsem prihodnost.
In druga, ki bo kmalu preteklost.
Saša Bešter
Foto: www.m24.si
_________________________________________________________
