Sociologinja dr. Jasna Podreka: »Nasilneža težko prepoznamo!«

0
307

Asistentka na Filozofski fakulteti sociologinja dr. Jasna Podreka, ki je doktorirala na temo nasilje nad ženskami in intimno partnerski umori žensk v Sloveniji, s svojimi vpogledi odstira vse prej kot rožnato resničnost, ki se menda v Sloveniji dogaja vsaki drugi ženski. Za našo revijo je spregovorila o različnih oblikah nasilja, pojasnila, da se psihično nasilje pogostokrat stopnjuje tudi v fizičnega in razbila stereotip, da so nasilni samo ljudje nižjih družbenih slojev in neizobraženci. Pa tudi mit, da je za žensko največje poslanstvo, če postane mati, da skrbi za otroke in da se bo le s tem realizirala.

Katere vrste nasilja poznamo in kako so videti?
Če govorimo o nasilju v družini oz. intimno partnerskih odnosih, se navadno najpogosteje pojavljajo oblike nasilja kot je psihično, fizično, spolno, ekonomsko nasilje in zalezovanje. Poznamo pa tudi zanemarjanje kot obliko nasilja, ki se najpogosteje pojavi do oseb, ki niso zmožne poskrbeti zase in ostali družinski član jim to nego in skrb namenoma odrekajo. V intimnih razmerjih gre za to, da se praviloma vse prvotno omenjene oblike nasilja med seboj prikrivajo in zelo verjetno je, da nobena od omenjenih oblik ni prisotna sama na sebi. Fizično nasilje pogosto še ni najhujši del zlorabe. Kot kažejo raziskave, ki proučujejo vpliv takšnega nasilja, je za žrtve uničujoča zlasti kombinacija fizičnega nasilja z vzorcem, ki nekomu odteguje osnovne pravice do osebne svobode, samostojnega razpolaganja z lastnimi finančnimi sredstvi in viri, svobodne in želene spolnosti, izolacija od prijateljev in družine, sodelavcev in drugih virov podpore. S takšnim vedenjem se uveljavljajo režim partnerskega oziroma družinskega odnosa in pravila vsakodnevnega življenja, ki so zasnovani na strahu pred povzročiteljem nasilja.

Se psihično nasilje praviloma stopnjuje v fizičnega, kateri so opozorilni znaki?
Ko predavam o nasilju, vedno začnem z razlago in definicijo psihičnega nasilja, saj pojasnjujem, da je psihično nasilje tisto, ki se praviloma prvo prične in je podlaga tudi za vse ostale oblike nasilja. Kot psihično nasilje nekako razumemo ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije. Gre za eno najbolj razširjenih oblik nasilja v družini, zlasti v intimno partnerskih odnosih, ki ima lahko celo bistveno hujše posledice kakor fizično nasilje. Raziskave namreč kažejo, da psihične zlorabe bistveno močneje vplivajo na življenja oseb kot fizično nasilje, ter da psihično nasilje pušča globoke posledice, saj vpliva na percepcijo, misli, čustva in vedenje osebe ter s tem na njeno razumevanje sebe, partnerja, njunega odnosa in drugih ljudi ter sveta okoli sebe. Škodljiva sporočila in vedenje povzročitelja/ice nasilja se praviloma prenašajo prek specifičnih (ne nujno verbalno agresivnih) besed,  s tonom glasu, obrazno mimiko, različnimi gestami, ki jih opazovalci ali zlorabljene osebe lahko prepoznajo kot zlorabo ali pa ne. Ta oblika nasilja ne poteka le na neposredno dominanten in nadzorovalen način, ampak lahko tudi izrazito prefinjeno in celo navidezno ljubeče. Žrtev v takšnih oblikah nasilja ne zaznava nujno negativnih učinkov, do katerih lahko pripelje takšno nadzorovalno vedenje, oziroma se takšnemu vedenju »prostovoljno« podreja, saj ga morda (napačno) razume kot znak ljubezni. Zelo pogosto se zgodi, da se nasilje iz psihičnih oblik manipulativnega vedenja prelevi tudi v fizično nasilje, zato je pomembno, da žrtev prepozna elemente škodljivega odnosa, še preden nastopijo tudi druge oblike nasilja. Temeljni opozorilni znaki, pri tem so pretirane zahteve po podrejanju, neupoštevanju mnenj, mej, interesov, želj drugega, omejevanje gibanja, omejevanja pri porabi lastnih finančnih sredstev, omejevanje pri ohranjanju lastni in neodvisnih socialnih stikov, skratka omejevanje temeljne svobode drugega. Vse to nakazuje, da živimo v nezdravem odnosu, ki ga je potrebno prekiniti.

Kako prepoznamo nasilneža?
Težko. Rekla bi, da je to vprašanje več kot za milijon dolarjev, in če bi imeli enostaven odgovor na to, bi bili vsi izjemno veseli. Dejstvo je, da so povzročitelji nasilja, zlasti nasilja v zasebni sferi, izrazite manipulativne osebnosti, ki praviloma gojijo dva obraza, in zunaj doma praviloma predstavljajo povsem drugačno sliko sebe. Lahko so celo zelo priljubljeni. Tudi žrtve nasilja same praviloma potrebujejo zelo veliko časa, da prepoznajo nasilje, saj se nasilen partnerski odnos nikoli ne prične z nasiljem, ampak se praviloma stke skozi navidezno povsem običajne interakcije, ki se postopoma razvijajo v nasilje. Zato je pomembno, da smo pozorni na elemente, ki nakazujejo, v kakšnem odnosu živimo in ali je ta odnos zdrav ali ne. Pri nasilju gre namreč za nabor izkušenj človeških življenj, je materialne in diskurzivne narave in ne zgolj stvar ali beseda, zato ga težko eksaktno definiramo, lahko pa poskušamo prepoznavati določene ključne elemente, ki nam pomagajo prepoznavati situacije v odnosih, ki so neustrezne, ki gredo onkraj običajnih, zdravih konfliktov in kompromisov, ki enega od partnerjev potiskajo v omejevanje in podrejanje. Ko imamo pred seboj človeka, ki drugemu to počne, so to lahko tisti znaki, ki nam pomagajo razumeti, kakšno osebo imamo pred seboj in ali gre za potencialno nasilno osebo.

Verjetno je stereotip, da so to le ljudje nižjih družbenih slojev in neizobraženci?
Tako je. To je popolni stereotip. Namreč raziskave o profilih povzročiteljev nasilja v zasebni sferi jasno kaže, da gre za zelo heterogeno skupino posameznikov, ki pripadajo zelo različnim družbenim skupinam in nikakor to ni samo stvar družbene deprivilegiranosti. Med povzročitelji lahko najdemo osebe iz zelo različnih družbenih razredov, vseh stopenj izobrazbe, različnih pripadnosti, itd. Tako sem npr. sama v svoji raziskavi med povzročitelji umorov partnerk imela moške, ki so bili visoko izobraženi, kjer je najbolj izobražen imel univerzitetno izobrazbo, do zelo priljubljenega srednješolskega profesorja, izjemno uspešnega inženirja, dobro stoječega podjetnika in podobno.

Žrtev in rabelj, sta to dve plati istega kovanca? Bi lahko dejali, da so mnoge žrtve igrale tudi vlogo rablja, le da do šibkejših od sebe?
Težko odgovorim na tole vprašanje. Žrtev nikoli ni rabelj. Za nasilje je vedno odgovoren tisti, ki nasilje izvaja, saj je nasilje vedenjska izbira. Raziskave kažejo, da so povzročitelji nasilja osebe, ki nimajo duševnih patoloških stanj in ki se svojih dejanj zelo dobro zavedajo, a do njih niso kritični, gojijo visoko toleranco do nasilja, celo menijo da so do tega upravičeni, in nasilje uporabljajo z jasnim namenom, ker vedo, kaj preko njega želijo doseči in preko njega kanalizirajo tudi svoje frustracije.

Bi lahko dejali, da je smiselno preseči definicijo “žrtev nasilja”, saj vsebuje elemente nesprejemanja odgovornosti ( za to, da smo pritegnili takšno osebo v svoje življenje, če se izrazimo nekoliko metafizično) in nerazumevanja duhovnega komponente lekcije, ki jo prinaša takšna izkušnja? (Čeprav se zavedamo, da slednje ne pomeni, da moramo agresijo prenašati in dovoljevati…).
Sama menim, da uporaba termina žrtev nasilja generalno ni problematična in zdi se mi prav, da jo uporabljamo, saj s tem pokažemo na problem. To, da je nekdo žrtev, ne pomeni, da je sam za to kriv, ampak pomen, da ga je nekdo v takšen položaj postavil oziroma izkoristil in zlorabil svojo pozicijo moči zato, da je drugega postavil v položaj, iz katerega več ni zmogel ali ni znal najti izhoda. Razlogi za to so velikokrat povezani z izrazito prefinjenimi manipulacijami, ki jih povzročitelj uporablja z namenom, da v žrtvi vzbudi občutke krivde, preko katerih sama velikokrat meni, da je k nasilju prispevala oziroma da je odgovornost za nasilje na njej. Zato je tako pomembno, da osebe izobražujemo, da govorimo o ločnicah med zdravimi in nezdravimi/manipulativnimi odnosi, da osebe hitro prepoznajo manipulativne odnose, še preden ti prerastejo v nasilje.

So trpinčene ženske tudi odvisne od odnosov, kakšna je najboljša pomoč zanje?
Vsekakor se v teh razmerjih zgodi tudi odvisnost od odnosa. Oseba je namreč na povzročitelja tudi čustveno navezana, imata tudi zgodovino lepih trenutkov, povzročitelj nasilne izbruhe pogosto tudi obžaluje, obljublja, da se bo spremenil, in vse to daje žrtvi upanje, da se bodo stari res spremenil in da se bo odnos popravil. Čustveno se stvari še bolj zapletejo tam, kjer imata skupne otroke, ki so izjemno močno sredstvo manipulacije s strani nasilneža. Zato je tako pomembno, da delamo na ozaveščanju žrtev in vseh, ki se morebiti znajdejo v nasilnih odnosih, ker osebe, ki povzročajo nasilje, zlasti dolgotrajno nasilje, do katerega niso kritične, so praviloma zelo kompleksne osebnosti, ki imajo veliko resnih težav, za katere potrebujejo resno strokovno pomoč. Žrtev takšnemu tipu osebnosti nikoli ne bo kos, in upanje, da ga bo, če mu bo le ustregla, spremenila, je utopično. Le – to pa jih velikokrat sili pri vztrajanju. Zato je tako pomembno, da z žrtvami nasilja delamo na način, da jih pri tem opolnomočimo, da vedo, da je za njih najbolj varno in najbolje, da takšen odnos prekinejo in poiščejo strokovno pomoč.

Velikokrat se verjetno pripeti, da so žrtve odraščale v domu, kjer je vladalo nasilje, potem pa se še poročijo z nasilnežem?
To se dogaja, ni pa nujno. Je pa res, da osebe, ki so odraščale v nasilnih domovih, kjer so bodisi bile samo priča nasilju ali pa bile neposredne tarče nasilja, imajo veliko večjo verjetnost, da odrastejo z disfunkcionalnimi predstavami o tem, kakšni naj bodo odnosi, in da lahko nasilne vzorce prenesejo kasneje v življenje. Bodisi na način, da izvajajo nasilje, ali pa da zapadejo v nasilen odnos, ker nasilja ne prepoznajo, saj so mnenja, da so takšni odnosi običajni. Zato je tako pomembno, da se krog nasilja čimprej prestreže in prekine in otroke tudi odmakne iz nasilnih družin, če starša ne zmoreta nasilja prekiniti.

Pa vendar, na začetku so odnosi lahko videti lepi, skoraj pretirano harmonični. Katere rane imajo ženske, da vstopajo v odnose z agresorjem?
Na to vprašanje je zelo težko odgovoriti, tudi kot sociologinja si tega ne upam, ker gre bolj za vprašanje na področju psihologije. Lahko pa generalno rečem, da pri tem na ženske pomembno vplivajo družbeni dejavniki, ki so povezani s tradicionalnim in patriarhalnim dojemanjem spola in spolnih vlog, preko katerih ženske dobivajo sporočila, da je v razmerjih normalno, da so moški dominanti in ženske podrejene, da je uporaba sile pri moških do neke mere normalna, da je družino potrebno za vsako oceno ohraniti in da naj za voljo otrok in družbenega ugleda potrpijo, tudi če je nasilje prisotno. Nemalokrat, ko se pogovarjamo z žrtvami, rečejo, da ko so prvič v domačih krogih spregovorile o nasilju, jim je bilo rečeno, naj potrpijo. Včasih dobijo tudi sporočila lastnih mater, da so tudi one morale potrpeti nasilje njihovega očeta, zato da se to pač dogaja. Vse to je tisto, kar lahko pomembno vpliva na to, da nasilje težje prepoznavamo ali celo menimo, da smo ga dolžni potrpeti.

Za nasilno vedenje je odgovoren povzročitelj sam, ali bi lahko dejali, da je druga oseba sprožilec ali da pogojuje odziv?
Ne, za nasilje ni odgovoren nihče drug kot tisti, ki nasilje izvaja. Ker, ko govorimo o nasilju, gre za praviloma ponavljajoče se vedenje, kjer ene oseba ne upošteva mej druge osebe in do svojih vedenj ni kritičen. Nasilje velikokrat tudi izbruhne brez kakršnegakoli razloga, povzročitelj nasilja sam izzove situacije ali najde banalnosti, zaradi katerih pretirano odreagira  Ampak družbeno odgovorno je, da se znamo na izzive odzivati tako, da drugemu ne škodujemo in da tudi, če reagiramo pretirano, se  kasneje tega zavedamo, dejanje reflektiramo in tega kasneje ne ponovimo. Pri nasilju pa tega kritičnega vpogleda v reakcije ni in se zato tudi ponavlja.

V družbi prevladuje mnenje, da si je ženska nekaj zaslužila, ker je provocirala. Pa provokacija sploh obstaja?
Seveda obstajajo provokacije, a pomembne so reakcije nanje. Vsak odgovoren posameznik mora vedeti, da na provokacijo ne sme odreagirati z nasiljem. Obstajajo mnogi drugi načini, kako se lahko odzovemo na provokacije in nasilje nikoli ni odgovor.

Dr. Janez Rugelj se je nekoč izrekel, da so nasilneži zaščiteni kot kočevski medvedje. Kako učinkovito deluje sistem proti nasilnežem, tudi psihičnim?
To je zagotovo del, kjer beležimo veliko podhranjenost razvoja ustreznih mehanizmov za obravnavo nasilnih posameznikov. Zagotovo je tukaj nekaj dobrih programov, ki jih imamo v Sloveniji, kot so treningi socialnih veščin, ki jih ponuja Društvo za nenasilno komunikacijo, ampak je vredno razmišljati tudi še v druge smeri, kako te programe dopolniti in vpeljati sistem za bolj sistematično obravnavo in nadzor povzročiteljev. Ta del si upam trditi, da še nismo dovolj dobro premislili.

Kako bi opisali sprožilce, ki privedejo do izbruha nasilnega obnašanja?
Težko je eksaktno definirati sprožilce, saj so pri vsakem lahko različni. Je pa res, da imajo povzročitelji nasilja v intimnih odnosih in družini eno pomembno skupno lastnost, in to je težnja  po vzpostavljanju ohranjanja dominacije. In eden pomembnejših sprožilcev je lahko ta, da se mu partnerka, ki je bila dolga leta podrejena, postavi po robu, se postavi zase, želi prekiniti razmerje in s tem poseže v njegovo pozicijo dominacije, kar na takšne moške zelo pomembno negativno vpliva, in za repozicioniranje svoje pozicije dominacije lahko posegajo po vse težjih oblikah nasilja, zato da preko strahu ohranjajo partnerkino podrejenost. Tem oblikam nasilja so pridružene razne oblike psihičnih manipulacij, ki v žrtvi sprožijo izjemno kompleksen čustveni vrtinec, v katerem težko prepoznava, kaj je prav in kaj ne in kje so meje dovoljenega ter kaj naj stori. 

So nasilne tudi ženske? Kako?
Tudi pri ženskam seveda beležimo lahko nasilne vzorce. Je pa res, da je pri ženskam izvajanje nasilja nekoliko drugačno in da je pri njih bolj prisotno psihično nasilje, zelo redko uporabljajo fizično nasilje in praviloma svojih partnerjev ne ogrožajo življenjsko, kar pa je pri nasilju moških bolj pogosto.

Kateri miti o ženskosti, ženskah so najbolj pogosti v naši družbi?
Še vedno so zelo močni miti, ki žensko vežejo na dom in zasebno sfero. Kot to, da je za žensko največje poslanstvo, da postane mati, da skrbi za otroke in, da se bo le s tem realizirala. Prav tako pa so še zelo močna pričakovanja kako in kdo naj prevzame glavno vlogo pri skrbi za dom in gospodinjstvo in to je prav tako še vedno ženska. Vse to je zvezano tudi s tem, da je nekako bolj naravno, da je ženska podrejena in moški dominanten v zasebni sferi, in da je zato ženska dolžna tudi marsikaj potrpeti.

Kako naj je videti osnovni varnostni načrt za ženske, ki živijo z osebo, ki povzroča nasilje?
Tole je  sicer  bolj vprašanje za CSD-je, ki takšne varnostne načrte z žrtvami delajo. A pomembno je vedeti, da ne obstaja ena edina formula ali obrazec tipičnega varnostnega načrta, saj kolikor poznam sistem, se vsak varnostni načrt oblikuje skladno s specifičnostmi zgodbe in kontekstom dogajanja. Preko njega mora žrtev nasilja dobiti vse ključne napotke in informacije, kako se lahko zaščiti in kje lahko poišče pomoč, ter kako ji bodo pri tem institucije  pomagale.

Na kakšen način ženska prevzema odgovornost za nasilno vedenje drugega?
Nobena žrtev nasilja ne sme in ni dolžna prevzeti odgovornost za nasilje drugega. Za nasilje je izključno odgovoren tisti,  ki nasilje povzroča.

Kaj pa moški, če je žrtev?
Povsem enako. Če je nekdo žrtev, je žrtev in odgovornost za nasilje je vedno na tistemu, ki nasilje izvaja. Pri tem spol ne igra nobene vloge.

Se nasilnež težko spremeni? Kaj ga največkrat privede do odločitve po spremembi, saj je verjetno prepričan, da nima problema, da so problem drugi?
Podatkov, koliko nasilnežev dejansko spremeni svoje vedenjske vzorce, nimamo. Prav tako pa sama ne poznam raziskav, ki bi analizirale to, kaj pa je pri tistih, ki so vedenje spremenili, dejansko bil glavni razlog za motivacijo k spremembi vedenja. Vemo, da obstajajo osebe, ki so v preteklosti bile nasilne in so svoje vedenje spremenile, sama pa, kot rečeno, ne poznam raziskav, ki bi  pojasnjevale motivacijske vzroke za  to. Zato tudi na to ne morem odgovoriti.

Se nasilje lahko nadaljuje tudi po koncu odnosa? Je ženska sploh varna, tudi, če odide?
Precej običajno je, da  se nasilje s prekinitvijo nasilnega razmerja ne zaustavi, ampak se pravilom nadaljuje preko različnih  oblik zalezovanja, preko katerih povzročitelj poskuša vplivati na žrtev,  da bi se premisli in vrnila nazaj v odnos. Zalezovanje je lahko tudi zelo  nevarno, saj če se to stopnjuje v vse hujše oblike nasilja, lahko privede  tudi najhujšega kot je umor. To pa  seveda ne pomeni, da je žrtev bolj varna v nasilnem odnosu. Dlje časa kot v nasilnem odnosu vztrajamo, vse nevarnejše postaja nasilje, saj si tudi povzročitelj vse več upa. Zato je vedno najbolj varno za žrtev, da nasilen odnos čim prej prekine.  Je pa ta podatek zelo pomembno  opozorilo  zlasti za institucije, da vedo, da je to precej občutljivo obdobje in da je potrebno v tem času razhoda žrtvi nuditi posebno podporo in zaščito.

Kam se lahko obrne po pomoč?
V prvi vrsti so seveda tukaj uradne institucije, kot je policija in CSD. Obstaja tudi možnost anonimne prijave na policiji. SO pa tukaj zelo  pomembne nevladne organizacije, ki nudijo dodaten psihosocialni suport žrtvam, zato da lažje  gredo skozi postopke, zato da lahko z njimi nekdo dolgoročno dela na opolnomočenju, da  pridobijo tisto moč, ki so jo skozi leta  v nasilnem odnosu izgubile. Za nek prvi stik je zagotovo pomembno tudi brezplačno telefonsko svetovanje Društva SOS telefon, ki deluje 24 ur na dan na telefonski število 080 11 55, kamor lahko žrtve nasilja ali kdorkoli, ki glede tega potrebuje kakšen nasvet in usmeritev, pokliče. Ta klic je neobremenjujoč in brez obveznosti in lahko nudi pomembno podporo pri tem. Društvo SOS telefon  pa nudi tudi številna druga  svetovanja, ki so za žrtve prav tako pomembna.

Jungovska analitičarka Clarissa Pinkola Estes meni, da se skoraj vsaka ženska enkrat zaplete, ona uporabi izraz, s plenilcem psihe.
Sama ne bi tako poenostavljala in generalizirala. To se mi tudi zdi precej problematična trditev, ker prehitro lahko stigmatizira vse moške, da so vsi problematični, prav tako pa ženske, da so same odgovorne, če padejo v nasilno razmerje ali da so vsi odnosi problematični. Pomembno je opozoriti, da ko govorimo o moških kot povzročiteljih nasilja, si jaz upam trditi o manjšini znotraj moške populacije in da je večina moških neproblematičnih in nenasilnih. Zadnja leta opažamo pomembne premike tudi pri tem, da se moški aktivno vključujejo v kampanje in baje zoper nasilje nad ženskami, kar je izjemno pomembno. In upam si tudi trditi, da nasilna razmerja ali problematična razmerja ne predstavljajo večinski delež med razmerji.

Kaj je tisto, kar žene moškega, da si želi podrediti nasprotni spol in izvajati nadzor nad njegovim življenjem?
Pokaže se, da tukaj ključno vlogo igrajo še vedno močno zakoreninjeni tradicionalni in patriarhalni vzorci družbenih vlog, ki so še vedno močno zasidrani v nas posameznikih in posameznicah, in da jih velikokrat jemljemo kot samoumevno in po »naravi« dane. To vpliva na pričakovanja o spolnih vlogah, o tem kaj je družbeno najbolj zaželeno oziroma za nekateri tudi najbolj pravilno. Znotraj takšnih prepričanj je sporočilo glede spolnih vlog jasno in od moškega se pričakuje, da bo v družini in v relaciji do partnerke in otrok vzpostavil pozicijo dominacije in imel avtoritarno vlogo. To se pokaže kot izrazito močno skozi prepričanja in stališča povzročiteljev nasilja, ko se analizira njihova pričevanja.

Kje je Slovenija po pogostosti nasilja v Evropi?
Slovenija se glede tega nahaja nekje v povprečju Evrope. Ne sodimo med države, kjer bi bila stopnja nasilja najvišja, a tudi ne med države, kjer bi bili lahko s stopnjo nasilja zadovoljni. Je pa  zelo težko delati tovrstne primerjave, ker uradni podatki, ki so na voljo, niso povsem zanesljivi, saj ne zajamejo celotne problematike. Raziskave namreč kažejo, da nekje 2/3 nasilja še vedno ostane neprijavljenega. Pri merjenju nasilja pa raziskave lahko uporabljajo zelo različne metodologije.  Če pogledamo uradne podatke policije, vidimo, da policija obravnava vsako leto čez 1000 primerov nasilja v družini, za katere je bila podana kazenska ovadba, čez 2500 primerov nasilja v družini kategorizirana kot kršenje javnega reda in miru, letno pa se pri nas zgodi med 5 in 7 umorov žensk zaradi partnerskega nasilja. Številke tako niso spodbudne in govorijo, da nas na tem področju čaka še veliko dela.

V katerih državah se dogaja največ nasilja nad žensko?
Težko je reči. Je pa res, da obstajajo države, ki nasilje ne inkriminirajo, ki dejansko določene oblike nasilja še vedno tolerirajo  in države, kjer celo niso prepovedane poroke otrok. A teh držav v Evropi ni, največ takšnih držav najdemo na območju Bližnjega Vzhoda in Azije ter Afrike. V Evropi pa višjo stopnjo nasilja nad ženskami beležijo v  državah, kjer so v ponovnem porastu in ospredju konservativne politike, kot sta npr. Madžarka  in Poljska. Zelo huda oblika nasilja nad ženskami je kršenje reproduktivnih pravic, in ena od temeljnih, ki zagotavlja temeljno pravico do svobodnega odločanja,  je pravica do umetne prekinitve nosečnosti in videli smo na primeru  Poljske, kaj se zgodi, če to pravico v celoti  omejite. Samo v nekaj mesecih od uvedbe zakona je Poljska zabeležila dve smrti žensk, ker jima je  bila ta pravica odvzeta.

Kaj pa nasilje nad moškimi? Kako pogosto je?
Raziskava Statističnega urada RS iz februarja letos  je pokazala, da je nekje 25% moških v primerjavi s 75% žensk doživelo intimno partnersko nasilje. Ta raziskava kaže,  da so  moški žrtve zlasti psihičnega nasilja, ki  praviloma ni dolgotrajno in ima manj hude posledice. Ampak seveda ga je pomembno naslavljati in prav je,  da tudi o tem govorimo. Konservativni in patriarhalni vzorci, ki moškim nalagajo določena družbeno pričakovana vedenj, vplivajo tudi na neprepoznavanje nasilja nad moškimi, saj s tem,  ko moške silijo v neko pozicijo dominacije, na čustvenosti in podobno, moškim sočasno odvzema pravico, da priznajo svojo šibkost. In skozi to se tudi moške, ki od tega odstopajo, stigmatizira, kar nanje vpliva tako, da težje spregovorijo o nasilju, da jih je sram in da se jim mnogokrat tudi ne verjame.

Skozi stoletja je bila ženska poniževana, omejevana, islam jo je celo zakril in zaprl med zidove. Zakaj je tako?
Tudi krščanstvo je žensko zaprlo med zidove in takšne vzorce najdemo še v mnogih religijah. Islam ni edini. Je pa to zelo kompleksno vprašanje,  na katerega bi bilo mogoče na ure razpravljati in na katerega ni mogoče najti enotnega odgovora. Bi pa morda rekla samo to, da to ni stvar religije kot take, ampak da je to poledica izkoriščanja religije na račun interesov dominirajočih skupin, ki so jih skozi zgodovino sestavljali moški. In skozi to se je  skozi čas vzpostavil sistem, kjer se je na pozicijo dominacije postavilo moškega, ženske pa potisnilo v kot. To se je v neki točki, tudi zaradi ekonomskih interesov, začelo delati povsem sistematično  in tako, da se je takšno stanje začelo promovirati kot naravno stanje, kar se je v prvi vrsti povezalo z žensko zmožnostjo rojevanja otrok. Skozi to se je žensko na nek način zvezalo z družino in domom in se jih je začelo sistematično izključevati iz javnega življenja in sfere dela. Zanimivo pa je, da tisti, ki še danes zagovarjajo takšna stališča, to upravičujejo s tem, da je  to del narave in  da je takšno stanje bilo od nekdaj prisotno. Kar seveda ne drži. To dokazujejo znanstvene  ugotovitve in pa ureditve znotraj drugih kultur, kjer vidimo, da takšna delitev dela po spolu, ni od nekdaj prisotna ali samoumevna. Da so bili ženske že v prazgodovini aktivne članice skupnosti in ne nujno vezane na dom in družino, da je bila njihova vloga bistveno večja od tega, kar si danes mislimo, dokazujejo številne novejše študije. Za vse tiste, ki bi jih to bolj zanimalo, zelo priporočam ogled dokumentarca Gospa Sapiens, kjer so strnjene najnovejše ugotovitve znanstvenikov glede tega vprašanja in kjer priznavajo, da so sodobne ugotovitve življenja naših prednikov pokazala, da so bila številna predvidevanja glede vloge ženske v pradavnini napačna.
Prav tako pa danes marsikje po svetu najdemo družbe in kulture, kjer nimajo patriarhalne ureditve, ampak matrilinearno. Če pogledate v zgodovino, lahko vidite, da se je ta načrtna delitev dela po spolu kot jo poznajo naše družbe in kulture, in vezanost ženske na zasebno sfero in podrejenost, zelo sistematično začela nekje konec 18., začetek 19. stoletja, z nastopom meščanstva in meščanskih družin ter takratno družbeno ureditvijo. In ta miselnost se je zlasti v Evropi zelo močno zasidrala in jo lahko še marsikje najdemo.

V Sloveniji velja še, da “vsaka peta pada po stopnicah”?
V bistvu je vseevropska študija o nasilju nad ženskami iz leta 2014 pokazala, da naj bi v Sloveniji bila žrtev nasilja v družini vsaka druga ženska, kar je seveda zaskrbljujoče. Najpogostejša oblika nasilja je psihično nasilje  in najpogostnejši povzročitelji bivši ali aktualni partnerji. To gre pripisati tudi  temu, da morda danes ženske hitreje prepoznajo nasilje zaradi boljše ozaveščenosti in ne da je nasilja več. Še vedno pa velja, da si žrtve ne upajo spregovoriti o nasilju in da za to potrebujejo veliko časa, ter nasilje prikrivajo.

Saša Bešter

Oglasno sporočilo