Kolumna: Druga Švica in kreolščina

0
104

Pred kratkim smo dobili 15. vlado slovenske države. V času osamosvojitve je zadonela izjava, da bo Slovenija kmalu postala druga Švica. V dosedanjih štirinajstih poskusih se tej napovedi nismo približali, morda pa bo to uspelo v petnajstem. Preden pa bomo vedeli ali smo dosegli osamosvojitveni ideal, je potrebno ugotoviti kakšne standarde zahteva obljubljena dežela. Gotovo s takratno izjavo ni bil zamišljen samo določen kazalnik, kot je recimo ekonomski pokazatelj bruto domači proizvod temveč celostni ustroj švicarske družbe torej države, seveda s slovensko identiteto. V kolikor bi se zadovoljili z nečim tako plehkim kot je nek ekonomski kazalnik bi si za zgled gotovo lahko postavili tudi kakšno drugo manjšo državo ležečo nekje na Arabskem polotoku. Po splošnem družbenem prepričanju pa je šlo za ambicioznejšo zamisel, ki presega zgolj debeline denarnic.

V ta namen sem izkoristil nekaj dni dopusta in se odpravil preko Korenskega sedla poizvedovat ali smo se drzni napovedi približali vsaj v nekaterih na prvi pogled vidnih rečeh. Vožnja po njihovih cestah je precej drugačna izkušnja s tisto v domovini. Tu ne mislim na sam asfalt, ki sicer v splošnem deluje bolj polikan, temveč predvsem na uporabnike cest. Že takoj pri prečkanju meje je bilo opaziti strogo upoštevanje omejitve hitrosti. V naselju se tako vsa vozila zgledno premikajo s hitrostjo okoli 50 km na uro ali manj. Torej ne 60 km na uro, ki jo pri nas v naselju dosega praktično vsak drug osebni avto. Na slovenskem z doslednim upoštevanjem hitrosti, kaj hitro zadaj dobiš voznika, ki ne upošteva pravila dveh sekund torej varnostne razdalje. Ko sem zapisal, da se vozila zgledno premikajo s predpisano hitrostjo, sem z zglednim premikanjem želel poudariti upoštevanje varnostne razdalje. Zaradi dobro razvitega železniškega omrežja je mnogokrat potreben postanek pred zapornicami. V avtošoli učijo, da lahko vozilo spelje šele ko se dvignejo zapornice, rdeče luči na semaforju pa prenehajo utripati. Presenečen sem bil videvši vozila, ki stojijo pred dvignjenimi zapornicami, čakajoč da luči prenehajo utripati. Ni nenavadno, da pri nas vozniki zapeljejo čez progo še preden se zapornice popolnoma dvignejo. Kdo bi šele čakal na utripajoče luči?

Zaradi osredotočanja na vožnjo nisem imel veliko priložnosti za pogledovanje po krajini, vseeno pa sem zasledil nekaj vznemirljivih podrobnosti. Hiše in tudi ostali objekti tvorijo presenetljivo skladno zasnovo. Individualizem je odmerjen na drobne podrobnosti, ki olepšajo zgradbe, sicer pa pogled na vasi in mesta najbolje opišem z besedo harmonija. Mnogo stavb če sploh ograjuje le živa meja ali pa povsem preprosta lesena ograja. Kričeče barve z nenavadnimi vzorci (s črtami ali celo bleščicami), ravne strehe v vaseh z betonskim zidovjem, tovrstnega nasilja Švicarji ne trpijo. Prav gotovo bi preveč ustvarjalen občan, kaj hitro po pošti dobil vročen tožbeni zahtevek glede idealnih imisij jeznega soseda. Pri živih mejah gre za skrbno izbrano lokalno rastlinje, ki bi pri nas ustrezalo mejam ligustra ali gabra. O mediteranskih lovorikovcih, ki jih tukaj v zadnjih letih sadijo že v hribovitih predelih  v alpski deželi ni sledov.

Prespal sem v gostišču, ki se je nahajalo v nemško govorečem predelu. Zaman sem v sobi iskal turistične priročnike v angleškem jeziku in dobro, da znam nekoliko še nemško. Tudi sicer, čeprav imajo turizem dobro razvit v krajih ni opaziti kaj prida napisov v angleščini. Pred časom sem imel na obisku sorodnike iz Združenih držav in potarnali so mi, da jim vseprisotna uporaba angleščine predvsem v prestolnici krati pristne doživljaje. Odvrnil sem jim, da je stanje vedno slabše. Počasi dobivam občutek, da živimo v dvojezičnem območju s tem, da bo slovenščina kmalu jezik manjšine. Sicer pa niti ne gre za uporabo angleščine temveč bolj točno za kreolščino. Kreolščina pa je jezik kolonij.

V.O.

 

 

Oglasno sporočilo