Bliža še čas ko se bomo spet odpravili na volišča. Tokratne volitve bodo bolj osebne, saj bomo volili predstavnike lokalne samouprave, ki so nam že po naravi bližje. Slovenci imamo glede županov dolgo in bogato tradicijo. Že pri Slovanih, kot prednikih Slovencev, se omenja župan kot starešina župe (ne tiste nedeljske). Zanimivo je tudi, da sta se župa in župan pri Slovanih pojavila že v času selitev. Po večinskem mnenju je bila župa, predvsem po sorodstvenih vezeh, sestavljena gospodarska skupnost ljudi. Kot lahko vidimo, je današnja občina kot naslednica župe ohranila nekatere zgodovinske elemente. Zgodovina se, kot kaže, res ponavlja.
Zaenkrat sta samo dva kandidata javno napovedala boj za vstop v župansko pisarno. Ob leporečenju, ki ga ni manjkalo, pa je bilo vsaj za zdaj pogrešati jasno opredeljeno stališče glede dveh zelo aktualnih in perečih problemov, ki se dogajata v domžalski občini. Kot strela z jasnega je odjeknila novica v zvezi z referendumom, citiram Delovega novinarja Bojana Rajška: »Potem ko je Vrhovno sodišče razsodilo v prid Ivana Pšaga, predstavnika civilne iniciative Zaboršt Domžale, je domžalski župan Toni Dragar moral razpisati rok za ponovno zbiranje podpisov za razpis referenduma. Gre za referendum o odloku programa opremljanja stavbnih zemljišč za območje »D 29 Brinje 1«. Zbiranje podpisov poteka na stojnici, na Ljubljanski cesti v Domžalah. Pobudniki referenduma morajo do 5. oktobra zbrati pet odstotkov overjenih podpisov, kar pomeni 1462 podpisov volivk in volivcev.« Očitno v Uradu Župana sodbo še preučujejo, saj stroji še bolj brnijo, kakor da bi hoteli preglasiti izrek sodbe našega najvišjega rednega sodišča. V razvitih deželah bi zahtevali takojšnje ukrepanje in prenehanje z vsemi deli, v Domžalah pa je to le modus operandi aktualnega vodstva, ki se ne zmeni za pravo in je sam svoj zakonodajalec in razsodnik.
Podobno se dogaja na drugem koncu občine v KS Simona Jenka. Tam so se ravno pred prejšnjimi lokalnimi volitvami pojavile bale z odpadki. Takratno občinsko vodstvo se je v luči volitev vsaj pred kamerami vidno angažiralo. Vrenje občanov je za silo uplahnilo, medtem pa se je, kot kaže, počasi pripravljal teren. Na Youtube si je mogoče ogledati sestanek KS Simona Jenka Domžale s projektantom predelovalnice komunalnega blata Študa, ki je potekal lansko leto. Na njem predstavniki podjetja in projektanti zatrjujejo, da je predelovanje blata povsem nedolžne narave in dobromisleči občan bi celo utegnil pomisliti, da bi takšen projekt z veseljem sprejeli še v Triglavskem narodnem parku. Pomenljivo je samo, da so za osebami, ki se ukvarjajo pravzaprav z ekologijo in delujejo skorajda pro bono, parkirana prestižna vozila najnovejših modelov bavarskega motornega obrata (BMW) in konkurenta iz Sttutgarta (Mercedes-Benz).
Občinska politika ob tem molči in se spreneveda. Kako se bodo o teh temah, če sploh, opredelili pretendenti za župansko mizo, bo kmalu znano. Glede dveh kandidatov, ki sta se že podala v kampanjo, je nekaj že znanega. Prve ni treba posebej predstavljati, saj je krojila občinsko politiko v zadnjih letih, drugi pa je sin političarke, ki je sedela v županski pisarni pred dvema desetletjema. Morda je med kandidatoma nekaj razlik, sem pa opazil, da imata skupno točko in morda je to tudi razlog, da si želita postati najvišja predstavnika lokalne samoupravne skupnosti. Oba se še vedno držita prve službe, ki sta jo sklenila v rednem delovnem razmerju in morda si želita spremembe. Njun CV je (kljub temu, da sta tekom celotne kariere v praktično istih službah) zelo obsežen in vendar je ravno to vrlina politikov, da z malo vsebine napletejo veliko zgodbo. Zato menim, da sta primerna kandidata za želeno funkcijo.
V.O.
