Ordinacija koncesijske družinske zdravnice nekje v Domžalah. Čisto običajen malce deževen januarski dan, naročena sem ob 15 uri, pa za vsak slučaj pridem malo prej. Pred vrati vrsta, ki se vleče ven na pločnik, množica z dežniki in pelerinami godrnjaje mendra, videti je, da se sploh ne premika. Kot kakšen prizor iz nadaljevanke Umori na podeželju: nekaj se dogaja, pa ne morem ugotoviti kaj. Dež, nema množica pred vrati in za vrati ordinacije, potem se le pridrenjam v notranjost prostora in vprašam enega od nemo čakajočih, kaj se dogaja, zakaj taka gneča. Potem izvem: zdravnica se je upokojila, delo je prevzel drug zdravnik in vsa ta množica mora izbrati novega osebnega zdravnika.
No, stvar je bolj enostavna, kot je videti na prvi pogled. Zdravnica se je res upokojila, vendar je koncesijsko ambulanto prevzel mladi zdravnik, vse je v redu, vsi njeni pacienti ostanejo, nihče ne bo ostal brez osebnega zdravnika, vendar se mora vsak posamezno izjasniti, da se s tem strinja.
Seveda smo se vsi strinjali, le kdo se pri tem stanju v zdravstvu ne bi strinjal? Potem, ko sem prišla domov, sem odprla dnevno pošto, kjer mi Zavod za zdravstveno zavarovanje sporoča: prekinitev izbire osebnega zdravnika, več o vaši pravici do izbire osebnega zdravnika lahko preberete na spletni strani, kjer je objavljen tudi seznam zdravnikov, med katerimi lahko izbirate. Ob koncu pisemca pa še odstavek, da bo njen program prevzel ta in ta zdravnik.
Vsa množica, ki je prejela takšno obvestilo v teh dneh, je seveda navalila v ordinacijo in povzročila nepotrebno gnečo in paniko. Če bi na ZZZS jasno in preprosto napisali, da vse njene paciente prevzema drug zdravnik, bi vsa panika odpadla, prenos na drugega zdravnika bi morali izvesti avtomatsko. Vendar ne, zavod je s suhoparnim obvestilom povzročil paniko med pacient in povečal nezaupanje v sistem. Le zakaj je to potrebno? Želi morda namerno kdo vnašati negotovost, preplah in nezaupanje? Ali pa takšna obvestila pošiljajo avtomatsko, brez razmisleka, samo da so formalno ‘pokriti’? ZZZS, ki golta silne količine denarja iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, sploh ne razmišlja, da s svojimi formalnimi obvestili povzroča strah in paniko.
Za tale, sicer obroben dogodek, ni krivo ministrstvo, ni kriv zdravstveni dom niti njegov direktor, niti državni sistem. Kriv je pišmeuhovski in površen odnos do zavarovancev. Takih obvestil je v teh dneh romalo brez števila tudi po drugih zdravstvenih domovih, v našem primeru ni k sreči nihče ostal brez zdravnika. Vendar ljudje sumijo v obljube, ne verjamejo, dvomijo; kljub temu, da je sestra jasno in glasno vsem povedala, da nihče ne bo ostal brez zdravnika, da se bo prenos zgodil avtomatsko, da bodo formalnosti glede soglasja urejali ob prvem obisku ambulante, nihče ni želel zapustiti vrste pred vrati. Vsi so (smo) čakali kljub dežju in hladu, kljub temu, da se je mnogim videlo, da težko stojijo. Izkušnje nas učijo, da ne smemo nikomur verjeti. Kdo torej dela paniko? Zavarovanci prav gotovo ne!
D. Šraj
