Kostanji pri nekdanji restavraciji Pošta v Domžalah so že dolgo na tem, da shirajo, ker jim sedanji Domžalčani ne nudijo nobene pozornosti. Kostanji stoje tam že zelo dolgo in sklepal bi, da so nekje priča nastanka Domžal s svojo centralno lego, ki jo ima sicer v drugih krajih cerkev. Prav zanimivo se to v Domžalah ni zgodilo. Naš historik gospod Obervalder bo gotovo našel izziv v tem pisanju in kdaj pojasnil kaj več o tem domžalskem fenomenu. Pod njimi se je marsikaj spremenilo v preteklosti, tudi spomenik na rondoju se je moral umakniti na obrobje tega trga, ena najstarejših žganjekuh je morala izginiti in promet je prevzel dominantno v tem ambientu.
Nekateri se bodo spomnili zelenega velikana za knjižnico v Kolodvorski ob Mercatorju, ki je v letu 1985 moral umreti iz enakih razlogov, shirano drevo zaradi asfalta, ki se ne umika ničemur.
Načrtovanje temu delu Domžal ni bilo naklonjeno in nič ne kaže, da bi kdo obdelal to z osnovno mislijo, ohraniti ali rekonstruirati to križišče v pravo potrebno središče mesta. Tendenca današnjih urbanistov je postavljati obcestne bloke s stanovanji, v katerih se slabo počutijo stanovalci, čeprav morajo odšteti zanje veliko denarja. Predlog urbanizacije, ki smo ga imeli priliko pred leti občudovati, je te kostanje po vrsti kastriral in uspelo je zbranim idejo o takšni pozidavi ustaviti.
Občinskim urbanistom nikoli ni prišlo na misel, da bi razpisali natečaj za ureditev tega dela Domžal po svobodni lastni presoji poklicanih za ohranitev domžalskega duha, ki se povsem razhaja z namerami političnih urbanistov. Morda bodo kostanji potem dobili svoje potrebno in cenjeno mesto prič domžalskega zgodovinskega pričetka in razvoja.
Za tem kostanjem, nemo zgodovinsko pričo, bo marsikateri še Domžalčan potočil celo solzo v slovo.
Arhitekt Ivo Kranjc
avgust 2003
