Po dveh dolgih desetletjih so odstranili znamenite reklamne panoje, da ne rečemo planke, in odprl se je nov, čisto drugačen pogled na strogi center našega mesta. Sijoča pločevina vseh mogočih barv, jekleni konjički najnovejših oblik in znamk, le tu in tam kakšen zastarel nostalgičen primerek katrce ali stoenke, vmes pa za enkrat še makadam, ki bo dokončno v prihodnje postal asfaltirana površina, tako vsaj je sklenil svet modrecov pred nekaj meseci. Dokončno je črtana ideja o podzemni garaži, ki je dolgo časa služila kot štof za predvolilna preigravanja in obljube ter farbanje občanov.
Pa saj jo imamo, lepo novo garažo iz evropskega denarja, ki za zdaj stoji bolj kot spomenik prejšnji občinski oblasti, ki je garažno hišo postavila pač tam, kjer je bil prostor, sicer malo od rok, ampak enkrat bo že prav prišla, če ne prej, pa čez sedem let. Takrat bo tudi po optimističnih napovedih zgrajen nov zdravstveni dom, ker se starega menda ne splača flikat in dozidavat. Tudi zdravstveni dom bi postavili tja, kjer je prostor, ne pa tja, kjer so ljudje. Kako bodo bolni, stari, težko pokretni ali tisti z vozički, berglami in palicami prišli do bodoče zdravstvene pridobitve, je pa čisto druga zgodba, s katero se bodo enkrat kasneje ukvarjali čisto drugi izvoljenci ljudstva.
Tako nastajajo nove domžalske razglednice. Pločevina, beton, asfalt… Tisti, ki bi radi videli zelenje ali cvetje, naj gredo na Šumberk ali v Arboretum, tega se tam lahko nagledajo po mili volji. Nekdanja »zelena aleja« od Vele do Univerzala, ki so si jo zamislili arhitekti, ki so že zdavnaj šli v penzijo, pa ostaja samo skica na papirju. Takratni arhitekti in oblikovalci krajine še niso vedeli, da ni važno, kako je mesto videti, ampak kaj je najceneje. Kapital je tisti, ki dirigira utrip našega vsakdana; pa ne kapital kar tako, ampak tisti, ki kane v žepe ali pristane na transakcijskih računih v kakšnih zelenih alejah kje v tujini.
Pa da ne bi samo kritizirali, razglednice itak več ne obstajajo. Kdo pa še kupuje razglednice?! Sedaj so selfiji in za dober selfi potrebujete le nasmešek, pokažete jezik ali naredite grimaso, ki se je še nihče pred vami ni domislil. To pa lahko naredite tudi na betonski ploščadi ali luknjastem makadamu. Z razglednico Domžal pa še dolgo v prihodnost ne bo nič.
DŠ
Jeklena oaza pločevine bo ostala na ogled še naslednja desetletja
