Jaša Jenull se zaveda, da je, kot je nekoč zapisala jungovska analitičarka Clarissa Pinkola Estés, molčati ob krivicah in zlorabah, odločitev, ki jo je potrebno zelo dobro pretehtati. Spominja na delovanje žensk, ki so naučene in prisiljene molčati, da bi preživele pod pokvarjeno in nepravično oblastjo v družini, skupnosti ali v svetu. Javnosti je znan predvsem kot organizator petkovih protestov proti prejšnji vladi, protestira pa tudi proti sedanji, saj opaža določene nepravilnosti. Z njim smo se pogovarjali o gledališču ( po izobrazbi je režiser), protestih, humorju kot učinkovini zoper avtoritarne oblastnike, razliki med revolucijo in reformacijo, optimalni politiki in – pujsi Pepi.
Kdo ste, Jaša Jenull, če odmislimo vaše življenjske vloge?
Oseba, ki se trudi s svojo prisotnostjo na planetu pozitivno vplivati na ljudi in svet okoli sebe.
Doštudirali ste režijo?
Da, gledališko režijo sem diplomiral na AGRFT, vendar pa me delo v slovenskih gledaliških institucijah ni nikoli zares navdušilo.
Ste ulični umetnik, kdaj in zakaj ste odkorakali iz alternativnega gledališča?
Izraz ulični umetnik se mogoče komu sliši kot da žongliram ali delam milne mehurčke. Predvsem gre za to, da smo po nekaj letih dela v gledaliških institucijah z ekipo kolegic in kolegov ugotovili, da hočemo delati umetnost, ki bi nagovarjala in vzpostavljala stik tudi z ljudmi, ki sicer nimajo časa, denarja ali motivacije, da bi hodili v gledališča, muzeje ali galerije.
Mnenja ste, da je na zaskrbljujoče razmere doma in v svetu treba odgovarjati s humorjem, z domišljijo in s prispodobami. Zaleže?
Humor je zelo učinkovit v boju zoper “avtoritarne oblastnike” saj izpostavi njihovo absurdnost, in če nam je nekdo smešen, se ga bomo veliko manj bali. Ravno strah prebivalstva pa je eden izmed ključnih mehanizmov, na katerega potencialni diktatorji računajo za svoj uspeh. Humor zelo pomaga tudi pri razširjanju sporočil ali določenih idej. Ljudje si bodo veliko prej pogledali zabaven video na neko temo kot pa se lotili branja suhoparnega znanstvenega traktata.
Javnosti ste postali znani kot organizator petkovih protestov, ste zadovoljni z rezultati?
“Organizator protestov” je naziv, ki mi ga je poskušala pripeti nekdanja vlada, da bi me lahko kaznovala in tako zastrašila druge ljudi pred javnim izpostavljanjem. Sem bil pa zelo glasen pobudnik protivladnih protestov in sem zadovoljen s tem, da imamo trenutno vlado, ki je v spoštovanju človekovih pravic, spoštljivi komunikaciji in tudi spoštovanju vladavine prava, neprimerljiva s prejšnjo. Žal pa je veliko področij, na katerih se zdijo poteze nove vlade zelo podobne prejšnjim. Zato smo tudi ustanovili Glas Ljudstva, da bomo politike držali za besedo in zahtevali od njih, da izpolnijo predvolilne obljube volivcem in dejansko delujejo v interesu ljudi in okolja.
Ste torej predstavnik civilne iniciative Glas ljudstva. Kakšne so vaše operativne naloge?
Glavna naloga GL je, da politiko drži za besedo in deluje kot pozorni in konstruktivni kritik vlade, kadar njeno delovanje ni skladno z dobrobitjo ljudi in okolja, oziroma, kadar se ne drži svojih zavez volivcem. Osebno poskušam uporabiti svoje umetniške izkušnje, da naše strokovne vsebine predstavljamo na načine, ki dosežejo čim več ljudi.
To je bilo sicer že pred časom, a vseeno: Je protest, ki ima na transparentu napisano: Banda, lopovi! Gotovi boste! miroljuben?
Absolutno. Navadnim ljudem v boju zoper koruptivne vlade ostane predvsem pravica do javnega izražanja. Tudi ogorčenega. S transparentom, ki ga navajate, sem ob začetku epidemije uporabljal svojo pravico do rekreacije in tekel okrog parlamenta. Kdor v njem prepozna osebno grožnjo sebi, se mora nujno zamislit nad svojim delovanjem. “Gotovi” pa je tudi že ponarodel izraz za politike, ki zaradi zlorabe svojih položajev končajo (ali pa bi vsaj že morali končati) na “smetišču zgodovine”. Nikakršno nasilje ni bilo niti napovedano niti se ni izvajalo na več kot 105 – ih zaporednih petkovih protestih. Seveda se je tudi upravičena jeza ljudi nad korupcijo, lažmi in izdajo političnih stranka morala nekako izraziti … ampak je neskončno bolje, da se to zgodi z ostrimi besedami kot pa s poškodovanjem tuje lastnine ali nasilnimi obračuni, kot je to recimo tipično v Franciji in v mnogih drugih državah.
Kaj mislite, da je bilo sporno prejšnji vladi: Protestiranje ali protestiranje, ko je bilo prepovedano zbiranje zaradi epidemije?
Povsem jasen odgovor na vaše vprašanje je dala policija, ko je ob začetku epidemije kaznovala ljudi, ki so povsem individualno prihajali na Trg republike polagat papirnate stopinje in prižigat sveče. Ali pa ko so kaznovali in popisovali voznike, ki smo zaradi upoštevanja covidnih ukrepov protestirali v svojih avtih.
No, odločati se po svoji vesti je včasih bolj smiselno kot po pravilih, ne pa vedno, kako je z računom, ki vam ga je izstavilo Ministrstvo za notranje zadeve?
Poslali so mi več računov za stroške protestov, med drugim tudi takega za več kot 43 tisoč evrov. Najbolj absurdno je, da so bile najdražje postavke ograje, oklepna vozila, bojni psi, konjenice in več kot 50 maric za protest, ki je potekal povsem mirno. Tako pretirano razkazovanje policijskih moči pa je imelo za svoj namen zgolj zastraševanje udeležencev … Edini rezultat pa je bil nesmiselno tratenje davkoplačevalskega denarja. Na vse račune sem podal pritožbo, pod novo vlado pa je državno odvetništvo umaknilo svoje zahteve za plačilo.
Kaj bi naredili, če bi sedanja vlada ne izbrisala kazni za proteste?
S pomočjo Pravne mreže za varstvo demokracije bi na sodišču uporabil vsa pravna sredstva, da dokažem protiustavnost tožb in kazni. Če ne drugje, bi vsaj na Evropskem sodišču gotovo potrdili povsem očitne kršitve pravice do svobode javnega izražanja.
Bi zase lahko dejali, da ste revolucionar ali reformator?
Znan arhitekt Corbusier je rekel, da revolucije ne narediš s tem, da izpostaviš problem, ampak s tem, da predlagaš rešitev. Mislim, da potrebujemo in lahko na svetu vzpostavimo boljši sistem, kot ga imamo trenutno, vendar pa bo to možno šele, ko si ga bomo skupaj sposobni zamisliti in predstaviti tudi širšim množicam. Žal je trenutno eden izmed največjih problemov, da ogromno ljudi trpi, vendar krivdo za trpljenje pripisuje zgolj sebi ali pa nekemu namišljenemu krivcu kot so migranti, lgbt-posamezniki, nevladne organizacije itd. Hkrati pa si ne morejo niti zamisliti, da bi lahko obstajal bolj pravičen svet, ki bi poskrbel za vse, ki potrebujejo pomoč in omejil kraljevske moči in privilegije peščice milijarderjev, ki imajo v lasti polovico vsega premoženja na planetu.
Kateri neljubi dogodek iz vašega življenja vam še danes odzvanja v spominski shrambi?
Kar se tiče zadnjih nekaj let, se kdaj pa kdaj spomnim na to, kako mi je eden izmed policistov, ki so me aretirali sredi protesta, kljub temu, da se nisem nikakor upiral ali bil nasilen, vztrajno, ampak komaj opazno, zvijal zapestje. Predvsem mi je žal, da takrat nisem sprožil tožbe zoper tega policista, ker se mi zdi sramotno, da tak človek še vedno nosi uniformo in ni prijel nikakršnih sankcij za svojo namerno zlorabo policijskih pooblastil.
Nad čim ste razočarani pri sedanji vladi?
Nad dejstvom, da imajo zakulisni lobiji in kapitalski interesi še vedno preveč negativnega vpliva na odločitve, ki bi bile v interesu večine prebivalcev.
Nek psiholog ( sicer je pisal za duhovno revijo) se je nekoč izrekel, da bi se vsak človek moral spraševati, v čem je podoben posameznikom, ki jih ne mara, tako tudi politikom. Kaj porečete na to?
Z enim od njih si delim začetnice (smeh). Se strinjam, dobro je poskušati ozavestiti lastne napake, pomanjkljivosti in “alergije”. Menim, da sem najbliže nekaterim politikom, ki jih ne maram po trmi, mogoče tudi po prepričanju, da lahko kot posameznik vplivam na potek naše politične prihodnosti. Mogoče sem za razliko od kakšnih kolegov v Glasu Ljudstva bolj naklonjen strateškemu in taktičnemu razmišljanju in planiranju. Se mi zdi, da ne moreš svojih ciljev vedno doseči povsem direktno in v celoti, ampak je včasih treba narediti kakšen korak v stran, da bi lahko napredoval proti končnemu cilju.
Kaj vse ste očitali ministru za zdravje Danijelu Bešiču Loredanu?
Človek ne more služiti dvema gospodarjema hkrati. Minister bi moral na prvo mesto postaviti interese pacientov in prebivalcev, ne pa s svojimi potezami pospeševati razgradnje javnega zdravstva za dodatne milijonske dobičke svojega delodajalca Dr. Bitenca in drugih koncesionarjev ter zasebnikov, ki s svojim delovanjem kadrovsko, materialno in finančno pravzaprav parazitirajo na javnem zdravstvu.
Kaj se mora premakniti v družbi, da bi dobili ministra za paciente ne za interese zdravnikov?
Med drugim tudi razumevanje širše javnosti, da smo imeli veliko srečo, ko smo v prejšnji državi dejansko oblikovali zdravstveni sistem po meri pacientov in ne zdravnikov. Po našem sistemu javnega zdravstva so se zgledovali celo v skandinavskih državah, žal pa ga moramo trenutno braniti pred pohlepom privatizatorjev, ki jim je v interesu, da bi ga dokončno porušili zato, da bi lahko na njegovem pogorišču zaslužili dodatne milijone.
Vaš oče je vrhovni državni tožilec s kazenskega oddelka. Imate zato kakšne privilegije?
Moj oče se kot vrhovni tožilec ni nikoli direktno ukvarjal s kazenskim pravom ali posameznimi kazenskimi primeri, zraven pa je tudi že kar nekaj časa v pokoju. Edini in največji privilegij, ki sem ga imel zaradi poklica mojega očeta, je to, da sem imel od malih nog privzgojen čut za “pravičnost” in da me je tudi ob mnogih napadih nanj in na mojo celotno družino s strani desnih medijev in politikov osebno podpiral pri odločitvi, da ostanem glasen in se ne umikam.
Vas je kdaj mikalo, da bi šli v politiko?
Po mojem spuščanje v to trenutno “močvirje” ne more nikogar, psihološko zdravega, zares “mikati”. Bi bilo pa super, če bi nam v naslednjih letih uspelo spremeniti politično ozračje in bi se za politiko potem odločalo tudi večje število dejansko dobronamernih posameznikov iz različnih področji in ozadij, ne pa predvsem ambiciozni oportunisti, kot je to žal prepogosta realnost.
Kaj bi spremenili vi, če bi bili politik?
Uhhh… Veliko stvari, če koga zanima, predlagam, da si na glas-ljudstva.si prebere vprašanje oziroma zahteve parlamentarnim strankam na področju demokracije in vladavine prava. Na kratko povedano: BDP in gospodarsko-kapitalski dobički služijo predvsem peščici posameznikov in nikakor niso najboljše merilo za uspešnost naše družbe. Kaj nam pomaga visok BDP, če živimo na uničenem planetu, kjer se vrstijo okoljske katastrofe in na katerem velik del prebivalstva še vedno nima zagotovljenih najbolj osnovnih dobrin, kot so hrana in voda. To bi morala biti ena izmed bistvenih sprememb v programih prihodnjih politik.
Kakšna politika je za vas optimalna?
Pogumna, dosledna in taka, ki na prvo mesto postavlja tiste, katerih glas se sicer najmanj sliši: manjšine, prekarne delavce, socialno ranljive, starejše, otroke itd.
Bi lahko dejali, da ima ljudstvo takšne politike, kot si jih zasluži?
Ne, zaslužimo si boljše. Vendar pa nam jih ne bo nihče podaril, boljše bomo dobili samo, če se bomo tudi sami angažirali, kritično spremljali novice, se poglobili tudi v kakšen program stranke in nehali nasedat na leporečenja, prazne floskule, prodajanje strahu, sovraštva ali na odrešenike “novih obrazov”.
Kaj je za vas resnica? Bi lahko dejali, da je na sredi, med dvema skrajnostima?
Ne. Mislim da ne smemo pristati na to. Določena dejstva so povsem objektivna in dokazljiva. In glavna odgovornost medijev je ravno to, da v poplavi relativizacije resnice javnosti jasno povejo, kaj drži in kaj ne. Kaj je dejstvo, kaj teorija, kaj ugibanje, kaj pa je tudi namerna laž ali manipulacija? To je ključno, če hočemo ohraniti vsaj osnovno demokracijo.
Menda ste v meščanskem stanovanju v Ljubljani imeli tudi mešanico azijskega in evropskega pritlikavega prašiča. Kako, da ste se odločili za to potezo?
Smeh. Nikakor bilo načrtovano. Pred dobrimi desetimi leti nas je skupina študentov iz akademije živela v večjem stanovanju sredi mesta. Za potrebe gledališkega projekta smo si za nekaj tednov izposodili mlado pritlikavo pujso. Do zaključka projekta se nam je s svojim rilčkom prerinila v srce in odločili smo se jo obdržati. Pujsi so izjemno inteligentne živali in Pepa je obvladala tudi kar nekaj cirkuških trikov. Ko smo jo sprehajali po mestu, je bilo vedno zanimivo od totalnega navdušenja do zgražanja nekaterih pravih “malomeščanov”. Na stara leta pa smo ji našli dom na veganski kmetiji na podeželju.
Kako se odzivate na hude žalitve duše v zasebnem življenju?
Če mislite na občasne neznance, ki vsake toliko kaj zabrusijo ali poskušajo provocirati zaradi mojega družbeno-političnega angažmaja, imam ničelno stopnjo tolerance. Velika večina teh ljudi je v resnici strahopetcev in “bulijev”, kar se povsem jasno pokaže, ko se jim postaviš po robu. Pogumno težijo in ustrahujejo mlada dekleta, kot je recimo Nika Kovač, ko pa se znajdejo pred odraslim moškim, ki jim jasno pokaže, da se jih ne boji, pa hitro stisnejo rep med noge in pobegnejo.
Za kaj ste hvaležni v tem bivanju?
Poskušam biti hvaležen za vsak dan sproti. Predvsem pa sem hvaležen, da imam dve zdravi hčerki, ki odraščata v relativnem miru in kot trenutno kaže tudi v svobodni in demokratični državi, kjer se ju ne bo diskriminiralo ne glede na njun spol, politično ali kakršnokoli drugo morebitno opredelitev. Tako vsaj upam oziroma si za to tudi prizadevam.
Kako vidite prihodnost Slovenija in sveta?
V solidarnosti! Solidarnost je ključna ideja, ki nas lahko reši. Podivjani neoliberalizem nas spreminja v odtujene raztreščene potrošnike, ki čedalje bolj izgubljajo svojo zmožnost sočustvovanja in sodelovanja za skupno dobro. Milijarde evrov se porabijo vsako leto, da bi nas prepričale o tem, kako nam bodo materialne dobrine in luksuzni artikli prinesli srečo. Trenutni ekonomski sistem potrebuje ljudi, ki večino svojega prostega časa preživijo v nakupovalnih centrih in po drugi strani 8 ur dnevno opravljajo delo, ki jih tako ali drugače izžema, da bi zaslužili za novi avto, najnovejši mobilni telefon, vikend ob morju, potovanje v Indijo ali ostale luksuze, ki naj bi prinesli srečo in zapolnili neko notranjo praznino. Vendar pa se te luknje ne da zapolniti s stvarmi. Po mojih izkušnjah jo najbolj uspešno napolnijo stiki s soljudmi, z družino, s prijatelji, sosedi, sozemljani in tudi z ostalimi živimi bitji. Mislim, da bi bilo zelo koristno za prihodnost, če bi v času odraščanja, kot družba, mladim ljudem bolj intenzivno pomagali poiskati delo, ki jih bo resnično izpolnjevalo in jim bo v izziv ter ponos.
Saša Bešter
