Smo sorazmerno uspešni: dobili smo lepo in drago železniško postajo, bogatejši smo za lepo in z dragim cvetjem zasajeno krožišče, v centru mesta boste sorazmerno hitro našli prazno mesto za vašega jeklenega konjička, kajti parkiranje plačate.
Lahko se pohvalimo tudi z drugimi značilnostmi, kot na primer sorazmerno neznosna lahkost zapravljanja našega skupnega proračunskega denarja, če se samo spomnimo na »prostor sprostitve« ki bolj ali manj sameva, čeprav smo zanj odšteli debelih 150 tisočakov. Približno pol manj smo zapravili, kot se šepeta po kuloarjih, za prenovo, že pred tem prenovljene, županjine pisarne. Med nesorazmernosti mirno uvrstimo ‘do pocukranosti prenovljeno’ Kolodvorsko ulico (za pol milijona evrov), s špalirjem eksotičnih dreves, klopcami ob vozišču in pregrešno dragimi lučmi, čeprav bi bile lahko cenejše solarne. Enak učinek bi dosegli z nekaj betonskimi koriti s cvetjem. Res pa je, da smo prvi v državi imeli solarno avtobusno postajo (drugod se menda ni prijela), imamo pa tudi najdražji javni internet v državi.
Kot v odgovor in posmeh tej nezmernosti pa imamo najmanjšo dvorano za kulturne prireditve v državi glede na število prebivalcev.
Ko se odgovorni odločajo o bodočih projektih, smo priča sorazmerno in nenavadno visokim ocenam; eden takih projektov je nesrečni bazen, o katerem se že leta dolgo dogovarjajo: začelo se je z oceno stroškov 4 milijone, v naslednji proračunski debati je ocena poskočila na 7 milijonov, letos, po nekaj letih premišljevanja in obljubljanja, pa smo slišali oceno 12 milijonov. Če bi se odločali za pokrito izvedbo, kar bi bilo nujno zaradi uporabe preko celega leta, pa je bilo govora o 18 milijonih!
Prav tako sorazmerno vrtoglavo je recimo naraščala ocena za, sedaj že slavno jabolko spora, zdravstveni dom. Začelo se je z zmernim prizidkom, nadaljevalo pa z idejo o novogradnji in različnih izpeljankah ene in druge ideje, le predvidena cena je nesorazmerno poskočila.
Morda bi bilo najbolje, če bi posvojili besedo »zmernost« in jo dosledno uporabljali pri vseh mega načrtovanih projektih, pa če bi začeli pri še vedno več ali manj prazni parkirni hiši, ki je spomenik ambicijam neke vladajoče garniture, pa vse do nesorazmerno »velike in lepe« železniške postaje, ki je sicer ponudila varen prehod za tiste domačine čez progo, je pa predimenzionirana in ne bo funkcionalna vsaj še naslednjih nekaj let. Smo res taki megalomani, da smo zagledani zgolj v veliko, mega, ogromno, a prazno in brez prave vsebine? Od zevajoče praznine garažne hiše ali bleščečih, a praznih stopnišč in hodnikov železniške postaje, običajni ljudje nimajo veliko ali nič. Enako se nam lahko zgodi tudi z bazenom ali katerim koli drugim projektom, če ne bodo odgovorni uporabili pridevnika »zmernost«. Zmernost v majhnih in velikih stvareh.
D. Šraj
