Domžalsko-kamniške NOV!CE leta 2004
Domžalam se je v novejšem času prilepila etiketa, da postajajo spalno naselje, da so mesto, ki le povečuje svoje spalne površine z gradnjo novih blokov in spreminja obličje nekdanjega prijazno razpršenega mesteca med Kamniško Bistrico in Goričico v kolos modernih blokov, nakupovalnih centrov in prometnega hitenja. Vsemu naštetemu bi težko oporekali, večina praktično mislečih ljudi je tudi prepričana, da je tako prav, saj tako narekuje moderen življenjski utrip. Zato je dobesedno na plodna tla padla ideja o ustanovitvi muzeja v Domžalah, ki je sicer tlela že dolgo časa, vendar zaradi spleta okoliščin ni mogla biti realizirana.
Prva iniciativa že pred leti
Kot je povedal Milan Marinič, direktor kulturnega doma Franc Bernik v Domžalah, je bil sam že pred leti imenovan v prvi iniciativni odbor. “Takrat so bile razmere drugačne”, pravi Marinič. “Takratna dejavnost iniciativnega odbora je bila predvsem v iskanju opcij, po katerih bi lahko ustanovili muzej, da ne bi sredstva iz tega naslova odtekala drugam, izven občine”. Dodal je, da se je treba soočiti z dejstvom, da so Domžale hitro rastoče mesto, da prihajajo novi občani, ki bodo sooblikovali identiteto mesta, mu dali dušo. “Duša mesta niso hiše, opeke, ceste ali avtomobili, ampak ljudje s svojim duhovnim bogastvom.
Bodoči muzej bi bil v upravljanju našega kulturnega doma, kar menim, da je pravilna odločitev, poudarjam pa, da to ne sme postati neka formalna institucija, daleč od ljudi, ampak je treba ustvariti pozitivno razpoloženje, občutek pripadnosti, vraščenosti med prebivalstvom. Gibanje za ustanovitev muzeja v celoti podpiram”, pravi direktor KD “Franc Bernik”.
Bogate arheološke izkopanine
Univerzitetni profesor, dr. Mirko Stiplovšek, član iniciativnega odbora in eden od pobudnikov za ustanovitev muzeja in muzejskega društva, pravi: “Domžalska občina je doživela razcvet, kakršen je bil redek v slovenskem merilu. Domžale so imele dovolj vodne energije, bila je železnica, na razpolago je bilo dovolj delovne sile, vse to je pripomoglo k razcvetu industrijskih panog, ki jih sicer danes ni več, pa vendar so bile za kraj tako pomembne, da je ustanovitev muzeja nujnost”.
Dr. Mirko Stiplovšek je bil že v prejšnjem sistemu član Kulturne skupnosti, ki je želela, da bi muzejska dejavnost zaživela in pokazala rezultate. Muzejska zbirka je bila sprva na gradu Krumperk, kasneje je bila premeščena v Jamarski dom; “Lahko bi postala zametek nastajajočega mestnega muzeja, ki bi obsegal kulturno, tehnično, arheološko in etnološko dediščino”, pravi dr. Stiplovšek in nadaljuje, da je muzejskega gradiva mnogo, del tega je že zbran na enem mestu, precej pa je še med ljubiteljskimi zbiralci, pa tudi sicer med prebivalstvom.
“Muzej bi bil pregled celotnega razvoja, od najstarejšega obdobja do današnjih časov s tem, da bi bil poudarek na tem, kar je Domžale promoviralo (tekstilna, usnjarska, kemična, papirna industrija). Podjetja, ki so nastala med obema vojnama, so bila tista, ki so mnogo pomenila v jugoslovanskem merilu”, pravi dr. Stiplovšek in dodaja, da tako kulturna kot tehnična dediščina ne sme v pozabo. “Poti do muzejske dejavnosti je več”, meni dr. Stiplovšek. “Prvi korak bi napravili s tematsko razstavo arheoloških izkopanin, ki so bile najdene ob graditvi avtoceste. Naslednje pa bi lahko bile pisne razprave o razvoju novih gospodarskih panog po propadu slamnikarstva”. Muzejska dejavnost bi po predvidevanjih sedanjega iniciativnega odbora bila najbolje umeščena v prostorih propadlega Univerzala in s tem v zvezi potekajo intenzivni dogovori z občino.
Civilna pobuda brez vpliva politike
Svet civilne pobude za ustanovitev muzeja trenutno šteje enaindvajset članov. Sestavljajo ga ekonomisti, pravniki, zgodovinarji, muzealci, arhitekti, etnologi, novinar, krajinska arhitektka, bivša delavka Univerzala, bivši župan, ravnateljica kranjskega muzeja, dva univerzitetna profesorja, direktorja obeh največjih kulturnih ustanov v občini, občinski svetnik in predsednik ene od KS. Gre za skupino uglednih domžalskih občanov in okoličanov in hkrati strokovnjakov na svojem področju – brez političnih predznakov. Naj naštejemo samo nekatere:
Bogomir Kovač, Franci Gerbec, dr. Mirko Stiplovšek, Matjaž Brojan, Taja Gubenšek, Feliks Hribernik, Marjan Gujtman, Peter Primožič, Pavle Pevec in drugi.
Prvič so se sestali jeseni leta 2002, prvi vsebinski koraki so bili: pripraviti mali poslovni načrt ustanovitve, informirati politične nosilce oblasti in spodbuditi morebitne sponzorje za oblikovanje muzeja. V začetku naslednjega leta je sledil prvi skupni sestanek z županjo, v imenu Sveta civilne družbe je dr. Bogomir Kovač predstavil drugo verzijo načrta Mestnega muzeja Domžale (MMD) in slovenskega muzeja industrijskega razvoja (SMIR). Poslovni načrt je vseboval temeljno poslovno, prostorsko, vsebinsko, finančno in tržno opredelitev.
Etnološka, obrtna, podjetniška in industrijska dediščina
Muzej, umeščen v prostore nekdaj uspešne tovarne, bi predstavljal drugo stran urbane osi v središču Domžal, hkrati pa bi bil s KD Franca Bernika smiselno povezan. Vsebinsko mora MMD prikazati razvoj Domžal in širšega okolja s celostne zgodovinske obravnave. Usmeritev na gospodarsko zgodovino kraja in sodobno industrijsko tradicijo po drugi svetovni vojni bi vključevala prikaz proizvodnje in izdelkov sodobne industrijske tradicije. To bi predstavljalo nekakšno novost v slovenskem prostoru.
Tehniška dediščina do sedaj ni bila deležna sistematične predstavitve in ne odraža dejanskega stanja industrijskega razvoja na Slovenskem. Predvsem manjka prikaz in vrednotenje po drugi svetovni vojni, ko je večina podjetij v slovenski lasti in je zato razvoj izrazito povezan z utrjevanjem nacionalne tehnične in poslovne inteligence. Muzej sodobnega industrijskega razvoja bi moral evidentirati najpomembnejše industrijske panoge dvajsetega stoletja ter arhive industrijske dediščine, izdelkov in blagovnih znamk.
Zanimiva je finančna vizija, ki temelji na razvijanju modela javnega in zasebnega partnerstva, kar predstavlja novost v načinu financiranja muzejskih institucij.
Najboljša lokacijska rešitev
Po mnenju večine naših sogovornikov je optimalna lokacijska rešitev stavbni kompleks Univerzala, ki ima tudi zelo ugoden dostop, ustrezne površine, možnost parkirišč in bližino avtoceste. Županja je zaradi raznih predlogov in apetitov za izrabo tega zemljišča s posebnim začasnim ukrepom zavarovala poslovno stavbo in industrijsko halo Univerzala. Stavba bivše slamnikarske tovarne, ki jo strokovnjaki ocenjujejo kot enega najlepših primerov secesije na Slovenskem, je namreč poleg Kulturnega doma FB in Kršmančeve hiše verjetno edini primer kulturne dediščine te vrste.
Kot je povedala Taja Gubenšek, članica iniciativnega odbora, je splet srečnih okoliščin botroval temu, da so na Dunaju živečemu arhitektu, profesorju za oblikovanje prostora, lahko predstavili svoje zamisli. Arhitekta Podrecco je interier tovarne navdušil in omenil je tri možnosti prostorske prenove; na prvo mesto je postavil izgradnjo likovnega razstavišča (Kunsthalle), saj Slovenija nima razstavnega prostora, ki bi bil namenjen večjim gostujočim razstavam. Ureditev takega prostora bi pomenila pridobitev ne samo za Domžale, temveč za vso Slovenijo. Na drugo mesto je uvrstil ureditev muzeja in kot tretjo možnost je navedel knjižnico. Kot je znano, je medtem lokacijo županja ponudila ljubljanskim akademijam, ki pa – kot vemo, ponudbe niso sprejele.
Občinski svet je v letu 2004 sprejel sklep za začetek muzejske dejavnosti v okviru Kulturnega doma FB. Soglašal je tudi, da se območje dosedanje tovarne Univerzale prostorsko nameni predvsem za visokošolsko izobraževanje. Če do te realizacije ne bi prišlo, se del območja (secesijska industrijska hala) nameni za kulturne programe, vključno z muzejsko dejavnostjo.
“Mnenje sveta CD je, da se secesijski stavbi Univerzala namenita za ustanovitev muzeja industrijskega razvoja na državnem nivoju, v tem okviru pa tudi mi vidimo možne povezave z visokošolskim programom”, je povedala Taja Gubenšek.
Terminski načrti
Po informacijah Francija Gerbca, občinskega svetnika in enega od pobudnikov muzejske dejavnosti, so v letošnjem letu primarne naloge:
- priprava statuta in ustanovitev muzejskega društva, ki bo člansko razširil in populariziral muzejsko dejavnost;
- izdelava programa evidentiranja in varovanja kulturne dediščine za občino Domžale;
- razstava o industriji kraja med obema vojnama
- predstavitev arheoloških najdb na trasi avtoceste
“Optimalen rok za postavitev muzeja bi bil leto 2006/07”, je prepričan Gerbec. Eksponati oziroma kulturna in tehnična dediščina bi se vrnila nazaj v Domžale, kamor sodi. Med drugim so to tudi nekateri redki stroji za oblikovanje slamnikov in še marsikaj drugega. Če ne bi storili nič na področju muzejske dejavnosti, bi se dragoceni eksponati izgubili, zamrlo bi vedenje o znameniti slamnikarski in še kakšni drugi dejavnosti. Občina se bo nedvomno aktivno vključevala v ohranjanje te neprecenljive dediščine”, je še poudaril Franci Gerbec.
Predstavniki iniciativnega odbora za ustanovitev muzeja pa so prijazno zapisali:
Vse zainteresirane vabimo, da se nam pridružijo!
Danica Šraj
