Najprej se je treba zavedati, da šola stoji in pade z učitelji. To je dejstvo. A dejstvo je tudi, da je le zadovoljen učitelj dober učitelj. Ve čina učiteljev seje na pot poučevanja v šoli podala zaradi veselja do dela z otroki. Žal so dolgotrajni in nedomišljeni posegi v izobraževalni sistem povzročili, da je učitelj zaposlen s preštevilnimi in nepomembnimi birokratskimi opravili, za učence pa zmanjkuje tako časa kot energije.
Ko je pedagoška stroka podlegla formalnopravni diktaturi, se je začel razkroj izobraževalnega sistema, ki deluje, kolikor pač še deluje, le zaradi številnih dobrih in predanih učiteljev. Šolski sistem je hiperreguliran iz vseh smeri in kot tak nima perspektive. Nezadovoljni, preobremenjeni in podplačani učitelji zagotovo niso dobra popotnica za prihodnost. Zelo očitno je tudi nezaupanje države v učitelje, saj bistveno več pozornosti namenja kontrolnim kot razvojnim mehanizmom: od nebroja pravilnikov in zakonov, okrožnic in zapovedanih ‘priporočil’ ter strogih opozoril, prek šolske inšpekcije in ne le podvojenih, celo potrojenih evidenc delovnega časa učiteljev, do odpiranja vrat šolskega prostora laični javnosti.
Učitelj mora biti fleksibilen in, seveda, ustvarjalen, da lahko situacijo izkoristi in iz nje »iztrži« tudi kakšen tako rekoč operativni izobraževalni cilj. Imeti mora nekaj manevrskega prostora, kajti učitelj ne more biti zgolj izvajalec umotvorov učenih glav, biti mora ustvarjalec učnega procesa. Učitelj mora biti pripravljen hoditi tudi malce po robu. Zato je res pomembno, da se začnemo bistveno več posvečati poučevanju ‘štirih k-jev’: kritičnemu mišljenju, komuniciranju, kooperativnosti in kreativnosti.
Nedeljski dnevnik
