Predsednica države je izbrala kandidata za guvernerja Banke Slovenije na podlagi strokovnosti, izkušenj in poznavanja področja. Ni važno, kako se piše in v kateri politični okvirček sodi. Izbrala je kandidata, ki so ga poznavalci področja ocenili kot najprimernejšega. Ne zato, ker bi bil politično »naš«. Ker kar zadeva stranke, tudi predsednica ni od nikogar. Izbrala je tistega, ki bo za vse najboljši. Za Banko Slovenije, za Slovenijo in za vse nas. Potem pa vanjo butnejo nazaj strankarski očitki, kijih lahko razumemo kot »kako si vendar drzne!?«
V politiki, kjer je pogosto glavni cilj spraviti na položaj ljudi, ki jim politika lahko zaupa, je strokovnost včasih neprijeten element, ki zmoti ustaljeni red stvari. Kot da bi hoteli na stezo poslati vrhunskega avtomobilskega dirkača, potem pa se politične ekipe odločijo za strastnega ljubitelja starodobnikov – ker jim je ta pač »bližje«. Zakaj bi gledali na sposobnosti, če lahko gledamo na pripadnost?
V tej zgodbi pa se odpira še bolj zanimivo vprašanje: kaj sploh pričakujemo od take politike? Znižali smo standarde za izbor kadrov, zdaj pa pričakujemo, da bodo najbolj odgovorne funkcije v državi opravljali ljudje, ki ne samo niso najboljši, ampak niso niti dovolj blizu najboljšim. Ali ni to popolna karikatura političnega sistema?
Da zdaj gledamo poslance, ki se zgroženi sprašujejo, kako si je predsednica upala izbrati in predlagati nekoga, ki ni bil »njihov« kandidat, je tragikomično. Po eni strani kričijo o strokovnosti, po drugi pa ne vidijo problema v tem, da podpirajo nekoga, ki ni bil niti v ožjem izboru. Politika očitno ni več boj za izboljšanje sistema, ampak boj za ohranitev privilegijev v svojih krogih.
Večer
Foto: ONA VE
