Ko se po eni strani zdi, da je sposobnost branja nekaj čisto samoumevnega (četudi je bilo še pred nekaj generacijami bistveno drugače in čeprav po svetu še zdaj ne manjka predelov, kjer je nepismena več kot polovica odraslega prebivalstva), po drugi pa vlada tudi splošno strinjanje, da gre za eno od temeljnih življenjskih veščin, na kateri navsezadnje sloni delovanje celotne sodobne družbe.
zelo resničen problem, ki pogosto ostaja nekako zunaj območja širše pozornosti: o pomenu branja se pretežno še vedno govori takrat, kadar ugotavljamo, kako izrazita je njegova vloga pri kognitivnem razvoju in kako so otroci, ki berejo več, na splošno uspešnejši v šoli ter bolj ustvarjalni in samozavestni – dosti redkeje pa se poudarja nujnost zahtevnejšega branja pri odraslih, navkljub ugotovitvam o dokaj visokem deležu funkcionalno nepismenih (ki resda znajo brati, a imajo težave celo z razumevanjem preprostih besedil in navodil) ter splošnem upadanju bralne sposobnosti. Podatek, da je skoraj četrtina Evropejcev nepismenih na način, da so sicer sposobni prebrati nek napis, ne pa tudi daljšega ali bolj zapletenega besedila, saj za to ne premorejo dovolj zbranosti in spretnosti, je pomenljiv; v času poplave informacij (med njimi tudi številnih neresničnih ali zavajajočih), si je seveda le težko predstavljati učinkovito družbo, katere občuten del ni sposoben razumeti nekoliko bolj zahtevnih besedilnih vsebin – kaj šele, da bi o njih kritično razmišljal ali ustrezno ovrednotil njihovo verodostojnost.
V izobraževalnih krogih – odmeva novica, da se bodo v več evropskih državah, recimo na Švedskem, v osnovnih in srednjih šolah nekoliko odmaknili od digitalizacije ter vanje ponovno uvedli tudi tiskane učbenike.
Če ne bo mladih bralcev in pisateljev, kmalu ne bo niti starejših. Pismenost bo umrla – z njo pa bo umrla tudi demokracija.
Margaret Atwood
