Še en projekt, ki kaže pravo srčnost domžalske politike – srčnost do javnega denarja, seveda. Na mestu, kjer bi bilo najbolj smiselno zgolj urediti in ohraniti obstoječo naravno ureditev okoli pokopališča, smo dobili še en umetni park, brez vsakršnega občinskega vprašanja občanov, brez zdrave presoje in predvsem brez osnovnega razmisleka.
Namesto nujne sanacije dotrajanih dreves in urejenih poti v že obstoječem parku so politični odločevalci investirali tja, kjer je na papirju mogoče prikazati novo investicijo – novo zasaditev, novo pot, novo vzdrževanje in, jasno, nove račune. Pa saj to vemo: nova dela pomenijo nove pogodbe, nove anekse, nove stroške – za prijatelje, kakopak.
Bolj kot skrb za občane in pokopališko dostojanstvo je tu očitno šlo za novo priložnost za porabo javnih sredstev, in to na način, ki ga poznamo že od prej – čim bolj nepotrebno, a zato toliko bolj donosno.
Ne, to ni poklon naravi, umrlim ali prihodnjim generacijam. To je še ena maketa, še en polizdelek, ki bo v nekaj letih pokazal vse posledice brezbrižnega načrtovanja: propadla drevesa, propadajoče poti in račun, ki ga bomo plačevali občani.
Srčno, res.
Na Urad županje Občine Domžale smo naslovili naslednja vprašanja, na katera si številni občani želijo jasnih in konkretnih odgovorov. Vprašanja se nanašajo na stanje in prihodnost spominskega parka pri domžalskem pokopališču, ki že dlje časa vzbuja številna vprašanja in pomisleke:
1. Kolikšen je bil skupni strošek projekta novonastalega spominskega parka?
2. Koliko je stala zasaditev dreves (vključno s ceno sadik, pripravo terena, sajenjem in oskrbo)?
3. Katere drevesne vrste so bile posajene in zakaj so bile izbrane prav te?
4. Kolikšen strošek predstavlja izvedba poti – vključno z utrjevanjem peščenih površin, morebitnim tlakovanjem in urejanjem robov?
5. Koliko bo stalo postavljanje klopi in druge urbane opreme v parku?
6. Kdo je bil izvajalec projekta (načrtovanja in izvedbe) in na kakšen način je bil izbran (javni razpis, povabilo ipd.)?
7. Kdo bo odgovoren za vzdrževanje novega parka, kako pogosto bo potekalo vzdrževanje in kolikšni bodo predvideni letni stroški?
8. Zakaj ni bil predhodno opravljen posvet z občani oziroma predstavniki lokalne skupnosti glede smiselnosti in vsebine projekta?
9. Ali je bila pred izvedbo ocenjena alternativa – sanacija in zasaditev obstoječega parka z avtohtonimi drevesnimi vrstami? Če da, zakaj je bila zavrnjena?
Odgovor Urada županje Občine Domžale:
Izdelovalec projektne dokumentacije za izvedbo gradnje (PZI) krajinske arhitekture za ureditev spominskega parka je Krajinska arhitektura, Janez Dolinar s.p. Izbran je bil na podlagi povabila po Pravilniku o prevzemanju evidenčnih naročil.
Obnova obstoječega parka, drevoreda in poti do poslovilne vežice je predvidena v prihodnjih dveh letih, trenutno pa projekt še ni zaključen, zato končnega stroškovnika še ni mogoče podati. V pripravi so še predlogi napisnih ploščic, paravana ter postavitve stolov in druge urbane opreme v parku.
Po zaključenih delih bo spominski park predan v upravljanje in vzdrževanje JKP Prodnik d.o.o.
Strošek zasaditve drevesnih sadik, priprave terena, izkopa, sajenja in gnojenja znaša 8.021,5 evrov. Glede na obstoječa drevesa v neposredni bližini pokopališča in zaradi celostne podobe okolice so bila izbrana drevesa:
- Acer pseudoplatanus (beli javor)
- Acer platanoides ‘Crimson King’ (rdečelistni ostrolistni javor)
V sredini parka bo zasajen Ginko Biloba, ki bo služil kot osrednje drevo. Izbrane drevesne vrste so odporne na sušo, imajo počasno rast in ob pravilni negi ne dosežejo prevelike višine.
Strošek ureditve poti znaša 7.084 evrov.
Ne gre za nadomestitev obstoječega, temveč za povsem nov projekt — umestitev novega spominskega parka. O tem so bili seznanjeni vsi predsedniki krajevnih skupnosti, še posebej predsedniki treh osrednjih krajevnih skupnosti, ki projekt podpirajo.
Kljub temu, da projekt še ni dokončan, so odzivi obiskovalcev pokopališča zelo pozitivni, park pa je že zdaj lepo sprejet.
Skupaj: 15.105,5 eur
Za mrliškimi vežicami pri domžalskem pokopališču je tako rekoč čez noč nastal nov spominski park, ki naj bi bil namenjen sprehajanju po spiralasti potki, sedenju na klopcah in tihemu spominjanju preminulih. Vendar se ob tem sprašujemo – ali ni že samo pokopališče spominski park? Ali tak nov park sploh potrebujemo?
To je srž vprašanja. Ali je kdo povprašal krajane, občane (volivce), ali si tak prostor sploh želimo? Ali bi si morda želeli kaj drugega na tem mestu? Odgovor je jasen – nihče nas ni nič vprašal. Novi park smo dobili kot izvršeno dejstvo, všeč nam je ali ne. Ostanejo nam le pripombe, vprašanja in občutek, da je bil davkoplačevalski denar nerazumno porabljen.
Prvič: Pogosto govorimo o pomanjkanju zelenih površin, a ravno v tem primeru smo obstoječe zelene površine brez potrebe spremenili v utrjene peščene poti. Ali načrtovalci – tako imenovani “strokovnjaki” – ne vedo, da pod betonom, asfaltom, peskom ali poteptano zemljo koreninski sistem ne uspeva in drevje postopoma odmira?
Drugič: Posajena so tujerodna drevesa v matematično natančni vrsti, ki jih bomo – kot kaže praksa – slej ko prej obglavili in pohabili z neustreznim obrezovanjem. Dober zgled za to imamo že nekaj metrov stran, kjer drevesa ob parkirišču kažejo posledice takšnega ravnanja.
Tretjič: Novi park bo seveda treba tudi vzdrževati – kdo ga bo vzdrževal, kdaj, kako in za koliko denarja? Če sodimo po stanju drugih mestnih parkov, ni veliko upanja, da bo tu kaj bolje. Dovolj je, da se ozremo po obstoječem parku okoli vežic. Tam prevladujejo breze, ki so že precej v slabem stanju – zaradi starosti in bršljana, ki jih duši. Nekatere so že povsem suhe, veje jim odpadajo in so nevarne za obiskovalce, predvsem udeležence spominskih slovesnosti. To stanje traja že več let in je iz leta v leto slabše, a volje, posluha ali ukrepov ni – zgodilo se ni nič. No, pardon – zgodil se je nov spominski park v parku.
Zakaj se namesto tega stroška ni raje saniral in prenovil obstoječi park? Zakaj se ni zasadilo domače, avtohtone drevesne vrste po vsem kompleksu okoli vežic – hrast, bukev, gaber, lipa, kostanj, akacija, divja češnja, črni trn? Si lahko predstavljate to lepoto in občutek, ko bi se sprehajali med naravnimi drevesi, brez umetno speljanih poti? Tudi vzdrževanje bi bilo enostavnejše – zgolj nujna odstranitev poškodovanih vej.
A zdi se, da je to preveč enostavno in predvsem – prepoceni.
Za konec pa – najbrž že veste, kdo bo prvi in stalni uporabnik tega »vašega« spominskega parka.
Pranje denarja.