Javnomnenjske raziskave redno beremo kot nekakšen termometer družbe. Redkeje se vprašamo, kaj ta termometer sploh meri: temperaturo prepričanj ali temperaturo trenutnih odzivov? Koliko teh odstotkov predstavljajo premišljena stališča in koliko zgolj dobro izpeljano mnenjenje? Zato ni presenetljivo, da se mnenja lepijo na nas kot etikete. Ne glede na temo – od geopolitičnih konfliktov do lokalnih infrastrukturnih projektov – se pričakuje, da bomo zavzeli pozicijo. Nevtralnost ni več nevtralna; postane pomanjkljivost. In praznino, ki nastane tam, kjer bi moral biti razmislek, zapolni mnenje. Posledice so večplastne. Javnomnenjske raziskave, ki naj bi merile stališča, pogosto merijo nekaj drugega: sposobnost ljudi, da v danem trenutku proizvedejo odgovor. Politični diskurz, ki se opira na te podatke, tako temelji na precej krhki podlagi. In javna razprava, ki naj bi bila prostor soočenja argumentov, se spreminja v prostor izmenjave že pripravljenih, a slabo utemeljenih pozicij.
Morda bi si morali dovoliti nekaj, kar se danes zdi skoraj subverzivno: pravico do nemnenja. Pravico, da rečemo »ne vemo, »nisem še premislil«, »o tem nimam stališča«. Ne kot izogibanje, ampak kot priznanje, da razmislek zahteva čas, informacije in včasih tudi tišino. In predvsem, da imamo pravico tudi do nemišljenja, neizrekanja in tudi molka. Ne kot odpoved javnosti, ampak kot njen nujni pogoj. Ni dolžnost misliti o vsem. Ni dolžnost govoriti o vsem. Včasih je molk bolj pošten kot mnenje.
Večer
