Urh Vrenjak, član skupine Kontrabant, avtodomar in diplomant Etnologije in kulturne antropologije

3919
Vir: Domžalske novice; 26.marec 2010

Urh zaključil 17-letno študentsko kariero

V sobotnem jutru me je pozdravil s cigaretom v ustih in popolnoma umirjen. Generalno čiščenje vsakih sedem let ga sprošča, saj se znebi odvečne šare in navlake, si osveži misli in duha. “Posedovanje stvari navleče še več odgovornosti in hitro postaneš suženj.”

Glasbeno življenje je začel kot član družinskega benda, kjer je igral z mamo, očetom in bratom Janezom. Družinska klapa je svoje dopuste izkoristila za glasbena družinska popotovanja in jih zaznamovala za vedno.

Avtodom jih je popeljal v najlepše “luknje” na Balkanu, kjer so zaznamovali marsikatero žurko v zakajenih lokalih, saj so ujeli ritem s svobodnimi južnjaki, takoj ko so se pripeljali na njihov teritorij. Te družinske glasbene seanse so mu bila najboljša glasbena izobrazba. “Naučil sem se nastopati in do glasbe vzpostavil poseben odnos,” pove Urh. Preigravali so od šlagerije, slovenske ljudske, staro gradsko in jugoslovansko glasbo. Od takrat naprej se po njegovih žilah pretaka avtodomarstvo in glasba. Družinski avtodom je bil leta 1981 prava atrakcija. Danes pa je za Urha in njegovo družino način življenja. Z avtodomom se odpelje po otroke v vrtec, jih pelje sankat, ustvarja in skuha kosilo tam nekje.

Do nedavnega se je lahko “pohvalil”, da je bil najstarejši redni študent etnologije in antropologije. Svojo 17-letno študentsko kariero (s prekinitvami, seveda) je zaključil z diplomo, katere naslov je Avtodomarstvo: mobilno preživljanje prostega časa. Vmes mu je življenje oplemenitila mlada družinica, opremil je stanovanje v družinski hiši in seveda prva služba.

S partnerko Žižo imata zgovornega Leva in sedemletno Ajšo. Družinica že okuša nomadske skrivnosti, saj se večkrat odpeljejo tudi samo v 30 km oddaljen kraj, kjer si napolnijo baterijo ter Urh in Žiža dobivata nove ideje in zamisli. Zdi se mi, da ustavrjalnost kar puhti iz njiju. Na festivalu pravljic sta pripovedovala pravljice in Urh je celo izdal, da morda bi nekoč celo objavil pravljice, s katerimi buri domišljijo svojima otrokoma.

Urh je vseskozi etnolog, kljub temu da je šele sedaj dobil potrdilo, in tudi to na nek način spoznava v kontrabantovski etno glasbi.
Kontrabant se je zgodil leta 1994 in mu vdihil drugačno energijo. Njegova ustvarjalna duša je odvisna od cigaret, saj mu pomaga prižigati izvrstne ideje, ki jih potrebuje pri svojem delu.

Ukvarja se tudi z videom. Z etnografskimi zabeležkami rad razbija slovenske stereotipe. Sedaj se posveča slovenskemu pogledu na Rome in kako Romi gledajo na Slovence. “Predsodki siromašijo kulturo in jo zapirajo pred svetom. Ni vse tako črno-belo o Romih, kot se nam zdi. Marsikdo prav zaradi svojih korenin ne dobi službe in so družine, ki imajo samo po dva ali tri otroke, ker se ne morejo spodobno preživljati,” mi pove.

S Kontrabantom so izdali peti studijskih cd-jev z naslovom Dobri geni. Skupina je že prava mala družina ali kot se Urh pošali, da je to sedem palčkov brez Sneguljčice. Njihovo delo je trenutno najbolj usmerjeno v samo promocijo. Igrajo po raznih klubih, šolah, domovih za ostarele, porokah in ločitvah. Ja, tako je, na ločitvah. Nekemu paru so igrali na “ohceti”, ki se je dve leti kasneje ločil. Sveži ločenec je priredil odštekano zabavo, in kot pravi Urh, veliko bolj razuzdano kot pa dve leti prej. Urh igra strunska glasbila in včasih kaj aranžira. Prvo srečanje na jadranju in “špilanje” štiri dni brez prestanka jih je ujelo v harmonijo, ki še danes rojeva užitne sadove. Skupaj z bendom so igrali tudi v Rusiji v eni najbolj znanih pivnic Tinkoff, kamor pride le ruska elita.

A do slovenske glasbe je kritičen. Naša dežela je premajhna za neodvisno žirijo, Evrovizja pa se je izpela že leta 1974, ko je zmagala Abba, pripoveduje. “Taka tekmovanja imajo predvsem svoje gledalce, saj se kvaliteta glasbe na takih festivalih ne more izkazati. To so zanimivi spektakli za aranžerje, skladatelje in tekstopisce, saj avtorske pravice prinesejo kar nekaj denarja. To je pa vse,” razloži Urh.

Njegova strast je tudi jadranje. Hrepeni po divjih kotičkih in pristnem doživljanju narave in ljudi okoli sebe. Zato ni čudno, da vedno vandra okoli brez navigatorja, saj se drži reka “Karto čitaj, veseljaka pitaj.”. Kljub svobodnemu in umetniškemu duhu ne izpusti jutranjega kneipanja, ko začenja nov dan.

Špela Kveder

Oglasno sporočilo