Slovenija se prebuja, res da v krču, ampak morda je tako celo bolje, saj je prišlo do neizogibnega. Medtem ko smo se kar nekaj časa valjali v nekem zaspanem prostoru »krize«, kjer so bili za naše težave krivi zunanji dejavniki in svetovna zarota, se zdi, da je izgovorov enostavno zmanjkalo.
Zdaj se moramo posvetiti pravim razlogom za krizo in pri sebi najti kar nekaj odgovorov. Tega, da nam gre odlično, da smo med najboljšimi v Evropi, da znamo in zmoremo, da smo takorekoč že na poti nazaj k nebesom, ste se najbrž že naposlušali. In zdaj ko so ušesa polna vseh obljub, prognoz, obljub, je čas za streznitev. Vsi skupaj smo končno in resnično dojeli, da enostavno porabimo več kot imamo, da pojemo več, kot je pripravljena ponuditi miza, da nas čaka težka prihodnost, če se ne bomo spopadli s sedanjostjo.
In se je začelo. Udarilo je po javnem sektorju, po pokojninah, delovni dobi, zdravnikih in zdaj imamo, po domače rečeno, »štalo«. Tisti, ki so imeli še včeraj polna usta govoričenja o odlični kondiciji, so kar naenkrat spoznali, da »napadena« stran tudi ni ravno kratkega daha. In tako smo v kratkih 4 dneh!!! doživeli tako rekoč zlom zdravstvenega sistema in strahopeten umik vlade nazaj na okope … Sledil je spor s sindikati javnega sektorja. Sprva dobro zamišljeno razbijanje sindikalne enotnosti, spreminjanje manjšine v večino in spet hladen tuš – referendum, ustavna presoja, državni svet … in javni sektor je dobil svojo nekaj deset milijonov evrov težko uskladitev skoraj brez boja … Gremo naprej, pokojninska reforma, tudi tu bo referendum …
Hm, zdi se, da bo moral nekdo globoko vdihniti sapo, zapreti kak hladilnik, kjer hrani poživilno pijačo in raje skočiti v ledeno mrzlo vodo, da se ohladi in trezno premisli kako naprej. Govoriti o tem, kako komaj čakamo nove spopade, kako bomo v tej in oni bitki z veseljem sodelovali in seveda zmagali, kako imamo le eni vedno in povsod prav, medtem ko so drugi butasti, nazadnjaški in nerazumevajoči, je počasi premalo.
Počasi se bomo morali naučiti, da se moč argumentov zlahka pretvori v argumente moči. Težava je le v tem, da nikoli ne veš, če nima nasprotna stran v rokah težjega orožja, kot pričakujemo. Zdaj je potreben čas za premislek in potem hitro, a premišljeno ukrepanje, najmanj kar potrebujemo, pa so nenehni spopadi, kjer hitro ugotovijo eni in drugi, da je potrebno splezati nazaj na okope.
Vsi vemo, kako so se v preteklosti končale takšne »pozicijske« vojne. Veliko žrtev, učinka pa prav nobenega. Tak občutek ima človek danes.
R. G.