Kje ste preživeli otroštvo in kje ste se šolali?
Živel in odraščal sem v Savskem naselju v Ljubljani. To je bilo tipično naselje, ki so ga zgradili deset let po končani drugi svetovni vojni in je že takrat kazalo zametke sodobnega mestnega razvoja. Po končani osnovni šoli sem si želel, da bi šel na kuharsko šolo, pa so me starši in brat le prepričali, da sem se vpisal na bežigrajsko gimnazijo. Govoril bom odkrito: šole nisem maral, tudi učil se nisem prav rad, sem pa zelo rad bral knjige. Ker večerno branje staršem ni bilo po godu, smo porabili neskončno velike količine baterijskih vložkov, da smo lahko brali pod odejo. Nesmisel. Že pri trinajstih letih sem začel pisati razne članke in to je bil kasneje tudi povod, da sem se povsem predal pisanju in fotografiranju ter kasneje še govorjeni radijski besedi.
Sprva ste se zapisali novinarstvu. Zakaj vas je to delo pritegnilo in kdaj ste začeli razvijati ta talent. Kako ste ga nadgrajevali?
Že v tretjem letniku gimnazije sem dobil priznanje v akciji takratne Revije M, daljni predhodnici današnje Mladine. Veliko sem sodeloval z revijo Antena in Pavliho, saj me je in me še vedno zanima humor; kar tri leta sem bil sodelavec TV oddaje Mladi za mlade. Po maturi sem se vpisal na takratno Fakulteto za sociologijo, političen vede in novinarstvo (današnja FDV), vendar sem doživel popolno razočaranje. Študija novinarstva, kakršnega sem si predstavljal, praktično ni bilo. Bilo je veliko teorije in malo prakse, zato sem šolanje – tega me ni sram priznati – obesil na klin in se zaposlil na Radiu Glas Ljubljane. Bil sem in sem še nepopravljiv praktik. Preprosto se nisem mogel učiti zgolj in samo zaradi ocen. Če me kakšna stvar zanima, potem si poiščem ustrezne informacije. Ker predvidevam, da bova govorila tudi o fotografiranju iz zraka, naj povsem, da sem prebral številne knjige in članke o helikopterjih. Veliko vem o tem in mi je mnogo lažje, ko dajem navodila pilotu, ko gre zares.
Bili ste novinar na radiu, kasneje ste se posvetili in se še posvečate tiskanim medijem. Koliko časa ste delali kot radijski novinar. Kakšna je razlika med radijskim in časopisnim novinarjem in kaj za vas predstavlja večji izziv?
Na Radio Glas Ljubljane sem prišel leta 1978, ko mi je bilo 23 let. Radio je imeniten in hiter medij in prav zaradi tega sem imel delo novinarja in urednika na RGL nadvse rad. Takrat ni nihče vprašal za delovni čas, na radiu smo »viseli« od jutra do večera. Bil sem voditelj programa, avtor živih pogovornih oddaj, še najraje pa sem imel neposredna oglašanja s terena. Žal so bila taka oglašanja največkrat le ob kakšnih žalostnih dogodkih oziroma nesrečah, a to je bila velika življenjska šola. Priznam: radio zelo pogrešam ravno zaradi njegove moči, ki jo ima, zaradi močne sporočilnosti, saj lahko v vsakem trenutku prekinemo program in se neposredno vključimo v eter. Res je, da danes svetovni splet hodi v korak z radijskim medijem, a to ni isto. Je pa seveda v izrednih razmerah tudi internet lahko hiter in učinkovit. Žal mi je, da območje severno od Ljubljane nima svoje regionalne radijske postaje. Seveda pa bi vzpostavitev radia v današnjih časih zahtevala veliko energije, vprašanje je, kako je s prostimi frekvencami in podobno.
Z Miranom Jerebom na sejmu Turizem in prosti čas na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, 2010 (Foto: Nina Klisarič).
Časopisno novinarstvo, ki ni vezano na dnevno poročanje, ima izredne možnosti selekcioniranja informacij. To pa je seveda tudi svojevrstno breme. Za vsako informacijo, ki jo objavim, se vprašam, ali bo dovolj zanimiva, da je vredna objave. Nič koliko gradiva konča v računalniškem košu prav zaradi tega, ker ne želim bralcev zasipavati z informacijami, ki so same sebi namen. So pa nujno zlo, kajti vsak izvod revije naj odraža čas, v katerem je nastajala vsebina. Vemo torej, da bomo v aprilski številki zagotovo iskali informacije o kamniškem občinskem prazniku, pa o veliki noči, ki je pred vrati, seveda pa tudi o nepredvidenih dogodkih.
Bili ste tudi ustanovitelj revije Kamniške novice, ki presega kamniški občinski okvir, in se z 28.500 izvodi mesečno v 14-tih letnih izdajah z okoli 50.000 bralci uvršča med najbolj brane medije v severno-ljubljanski regiji. Kako je tekla vaša novinarska in uredniška pot v tem mediju?
Prva številka Kamniških novic je izšla septembra leta 1997, torej pred štirinajstimi leti. Kar dolga doba je že to, kajne? Ko smo začeli izdajati revijo, sem si – tudi na podlagi izkušenj, ki sem jih imel kot vodja dopisništva na RGL – želel revijo, ki bi prinašala prispevke iz vseh petih občin, v veliki meri tudi take, ki se tičejo vseh teh občin. Poglejmo samo javni prevoz. Avtobusi Kam-Busa vozijo potnike po teh petih občinah in še več, vlak pelje skozi štiri. Skoraj vsi že pijejo ali jo še bodo – kamniško vodo … Občine sicer imajo svoje meje, ampak še vedno trdim, da gre za nekakšen skupen prostor. Vesel sem, da je izdajatelju, oglaševalski agenciji Ir Image, uspelo v vseh teh letih naklado revije Kamniške novice povečati, tako da zdaj zares vsako gospodinjstvo dobi svoj izvod. Ponosen sem na sodelavce – v glavnem gre za mlade ljudi – ki v teh časih uspevajo s trženjem oglasnega prostora, in na tiste, ki revijo oblikujejo in pripravljajo za tisk. Žal pa včasih le pogrešam kakšno občinsko proračunsko drobtinico, pa tudi Ministrstvo za kulturo ima s svojim javnim razpisom za sofinanciranje programskih vsebin meni povsem neznana merila za dodeljevanje proračunskih sredstev za medije.
Vzporedno pa ste se ukvarjali tudi s fotografijo. Kdaj in kako se je začelo vaše zanimanje za fotografijo in kakšna zvrst fotografije vam je najbližja?
Za fotografijo sem se začel zanimati že v osnovni šoli, kjer smo imeli odličen foto krožek s prav takimi mentorji. Naj omenim le Vlastjo Simončiča, ki nam je veliko pomagal z nasveti. Poleg fotografiranja smo se takrat učili tudi dela v temnici, saj je bilo končno to res pravo fotografsko ustvarjanje. Sami smo razvijali fotografije, seveda le črno-bele, in prav to še danes močno pogrešam. Res je, da nam je danes računalnik s programi za obdelavo fotografij v veliko pomoč – brez tega si dela ne znam predstavljati – a vendar je tudi pri digitalni fotografiji še kako pomembno osnovno fotografsko znanje. Žal so bili v časih klasične fotografije materiali dragi, prav tako tudi izdelava fotografij, zato se je tudi moje fotografsko navdušenje nekako povečalo z digitalno fotografijo. Nisem pa obseden s fotografiranjem.
Ste eden redkih fotografov, ki se navdušuje za fotografiranje iz zraka, točneje helikopterja. Kako je prišlo do ideje fotografiranja iz zraka?
Že leta 1995 sem se začel navduševati nad fotografiranjem iz zraka in takrat prvič poskusil, kakšen je občutek, ko si v zraku, varno pripet in ko pri odprtih vratih helikopterja fotografiraš območja pod seboj. Prav nobenih izkušenj nisem imel, imel pa sem veliko srečo in izredno razumevanje zdaj že upokojenega pilota Letalske policijske enote Bojana Živka, ki mi je med letom veliko pomagal. Z rezultati fotografiranja sem bil zelo zadovoljen, zato sem sklenil, da bom s tem delom nadaljeval. Ko se je pokazala priložnost, sem najel helikopter (in ga – kot vedno – tudi plačal), in se podal na nove izzive, ki pa jih danes jemljem v bistvu kot nekakšno šolanje. Posnel sem različne poglede na Kamnik, pa na Arboretum Volčji Potok, fotografiral sem Cerkniško jezero, vse te fotografije pa ostajajo za vedno skrite očem. Ko sem po takem »šolanju« prišel do novih spoznanj o fotografiranju iz zraka, sem se odločil, da se bom s tem resneje ukvarjal. Ko sem v poletnih mesecih preživljal dopust ob slovenski obali, sem večkrat obiskal tudi Sečoveljske soline, predvsem t.i. muzejski del Fontanigge. Takrat sem si zaželel, da bi soline fotografiral iz zraka in trajalo je kar nekaj let, da je prišlo od ideje do uresničitve. Pot je bila dolga, tudi ko je šlo za uradno dovoljenje Krajinskega parka Sečoveljske soline. Vodja parka Andrej Sovinc mi je sicer zelo lepo predstavil življenje na solinah, saj vemo, da tam živijo in gnezdijo najrazličnejše ptice. Kar debelo uro je trajalo, da se je končno le omehčal in potem podpisal potreben dokument. To je bilo julija leta 2005, ko se me je po nekajletnem čakanju usmililo tudi vreme. Morda je poleti le kakšen tak čist dan, ko ni meglic oziroma sopare, povrhu vsega pa je na večer pred fotografiranjem še deževalo in tako lepo opralo ozračje. Let s helikopterjem nad solinami je bil razmeroma kratek, saj je trajal le 20 minut, toda teh 20 minut je močno spremenilo moje življenje.
Razstava Ta krasni, norčavi čas, Budnarjeva muzejska hiša, 2011, na fotografiji (z leve): Iva Humar, tudi zlata nagrajenka Občine Kamnik, župan Marjan Šarec, Alenka Hribar (TD Kamn’k) in avtor razstave (Foto: Gašper Kleč).
Zaljubljen sem v fotografiranje iz zraka. To je pot v neznani svet, to je prazno slikarjevo platno, ko je treba le v delčku sekunde posneti svet pod seboj. Tega dela ne bi bilo brez odličnega sodelovanja z Letalsko policijsko enoto, kjer so imeli in imajo za moje navdušenje vedno veliko razumevanja. Tudi v najhujši časovni stiski in ob siceršnjih nalogah, ki jih izvaja enota, se je vedno našel termin za najem helikopterja. Če sem uporabil besedo najem, potem tudi pomeni, da sem vse prevoze pošteno plačal po njihovem ceniku. To bi rad povedal, ker gre nekaterim to moje delo tudi malo v nos. Fotografiranje iz zraka ni tako enostavno. Zahteva kar največjo mero zbranosti, fotografskega znanja, potrpljenja in najbolj smotrno izrabo časa. Še nekaj bom priznal: nasploh me je strah višine, a v helikopterju, kjer sem stoodstotno in varno privezan, se počutim odlično. Velikokrat me ljudje sprašujejo, če me je strah fotografirati tako visoko pri odprtih vratih. Lagal bi, če bi rekel, da mi je vseeno. A trdno zaupam znanju in usposobljenosti dveh pilotk in pilotov LPE, ki tudi pri tem delu kažejo svojo izredno srčnost in pripravljenost, da skupaj naredimo najboljše.
Veliko tudi razstavljate. Ste na katero od svojih razstav še posebej ponosni ali bi jo želeli še posebej izpostaviti?
Prvo razstavo sem pripravil januarja 1996 v galeriji Veronika v Kamniku, ko sem predstavil fotografije Kamnika in okolice, ki sem jih leto pred tem posnel iz zraka. V kavarni Veronika sem potem pripravil še nekaj razstav fotografij, ki so bile povezane z mestom. Naj omenim nočne posnetke Kamnika in fotografije (ne)pomembnih drobnarij, torej elemente vrat, oken, fasad, ki jih srečujemo na vsakem koraku, a jih morda niti ne opazimo. Moja razstavna dejavnost se je širila po tem, ko sem v Erbergovih paviljonih v Dolu pri Ljubljani prvič predstavil fotografije soline, posnetih iz zraka in takrat, prav na odprtju razstave, praznoval srečanje z abrahamom. Še posebej pa sem ponosen na vse štiri razstave pod skupnim naslovom Kamnik – portret iz zraka, ki so bile na ogled v Samčevem predoru. Leta 2007 sem pripravil prvo razstavo. Od ideje do same razstave so minili le trije tedni. Vse se je odvijalo zelo hitro … Najem helikopterja, fotografiranje, izdelava fotografij. Samčev predor se je izkazal kot imenitna galerija na prostem, veliko zahvalo pa sem dolžan Janezu Repanšku, mojstru okvirjanja, ki vedno skrbi za nemoten potek razstave. Tudi za letos že lahko napovem, da razstava bo in sicer bo odprtje v soboto, 13. avgusta 2011. In kakšen bo letos Portret iz zraka? Izbral bom najbolj zanimive fotografije, ki jih obiskovalci razstave v Samčevem predoru še niso videli.
Lansko leto ste izdali obsežno avtorsko monografijo »Kamnik – portret iz zraka«. Nam lahko kaj več spregovorite o njej in kaj vam pomeni Kamnik in njegova prelepa okolica tako z osebnega stališča kot stališča fotografa? Se znamo Kamničani zavedati vseh lepot narave in kulturne dediščine, ki nas obdajajo?
Čeprav v Kamnik že kakšno desetletje prihajam zaradi dogodkov, ki jih spremljam, pa se mi velikokrat stoži po vseh lepotah, ki so tako blizu in vsakomur dostopne. Peš, s kolesom, z avtom. Večkrat sem poudaril, da je Kamnik zelo fotogenična občina, saj se razprostira s konca Mengeškega polja prek slikovitega mestnega središča do Kamniških Alp, od sv. Ane v Tunjicah prek Arboretuma, Palovč in drugih krajev vse do Motnika. Ko sem lani zaključil z glavnino fotografiranja kamniške občine iz zraka, sem se odločil, da pripravim tudi monografijo, ki je zame odličen dokument časa. Spominjam se, da sem leta 2008 širše območje kamniške občine fotografiral 10. julija, le tri dni pred žalostnim neurjem, ki je povsem spremenilo podobo pokrajine.
Mislim, da se še vedno premalo zavedamo lepot in dediščine, ki nam jih ponujajo narava, ljudje, številni objekti. Tipičen primer je Gora s cerkvijo sv. Miklavža. To je pravi raj na zemlji in takih malih rajev je v občini še veliko, samo premalo jih poznamo. Kako so bili ljudje presenečeni, ko so na razstavi leta 2009 spoznali cerkev sv. Lenarta v Zakalu in kakšno zanimivo preteklost ima ta zaselek. Vredno nadaljnjega raziskovanja, če je bil tam zares rudnik srebra ali zlata…
Vas lahko kot »nevtralnega opazovalca«, ki je sicer v rednem stiku s Kamnikom in Kamničani, vendar vendarle ne živi 24 ur v tem okolju, vprašam o pozitivnih in negativnih lastnostih Kamničanov, ki nas razlikujejo od ostalih prebivalcev severno-ljubljanske regije ali Slovenije?
S Kamnikom sem tesno povezan že od leta 1987, ko sem bil vodja dopisništva na Radiu Glas Ljubljane in že takrat smo poročali o dogodkih iz kamniške občine. Od leta 1989 do leta 2001 sem v Kamniku tudi živel in delal hkrati. Pred desetimi leti sem se preselil na Brezovico pri Ljubljani, vendar sem ostal s Kamnikom v tesnem stiku. Ko pridem v Kamnik, se mi zdi, kot da bi prišel v nekakšen dom z nešteto strehami. V mestu se dobro počutim, rad hodim po ulicah in trgih. V Kamniku sem spoznal veliko ljudi in z mnogimi navezal tesne stike, ki jih skušam ohranjati, kolikor to dopušča čas. Pravzaprav je več tipov Kamničanov in upam, da mi kdo ne bo zameril tega, kar želim povedati. Kamnik kot mesto ima izrazito mestne ljudi z vsemi svojimi navadami, a že po nekaj kilometrih bomo v Tuhinjski dolini naleteli na ljudi, ki so še vedno povezani z zemljo, s hlevom. Vsako leto komaj čakam velikonočni sejem v Snoviku ali pa njihove poletne etnološke prireditve, kjer srečam veliko prijaznih ljudi. Mislim, da so na splošno Kamničani odprti ljudje, pripravljeni so se pogovarjati, poslušati in pomagati. Ne vem, če bi lahko govoril o negativnih lastnostih, so pa mnogi zelo neposredni in odkriti. Včasih je to dobro, včasih pa si zaradi kakšne nepravilno uporabljene besede lahko tudi prizadet.
Kakšni so vaši fotografski načrti za prihodnost?
Vsekakor si želim čim več fotografirati iz zraka in mislim, da je letošnje leto že razprodano. Vse bolj se bliža čas rednega spremljanja vremena, tako da sem se tudi na tem področju veliko naučil. Vesel sem, da tudi v drugih občinah kažejo zanimanje za poglede iz zraka. Lani sem poleg Kamnika fotografiral še območja občin Komenda, Mengeš in Domžale. Območje Domžal bo letos ponovno prišlo na vrsto, saj lani v uro in pol dolgem poletu ni bilo mogoče posneti prav vsega. Zdaj že lahko povem, da pripravljam knjigo, tokrat z nekoliko drugačnim naslovom: Domžale – med nebom in zemljo. Tudi domžalska občina je zelo slikovita in raznolika. Pravkar se tudi dogovarjam za fotografiranje občine Lukovice iz zraka, imam pa tudi nekaj skritih želja, ki bi jih rad uresničil. A o teh načrtih zaenkrat raje še ne bi govoril. Spet me vleče k morju, a o tem, ko bo šlo zares. Upam, da mi bo uspelo izdati še eno knjigo, ki sem jo naslovil Pod nebesi Kamniških planin. Gre za doslej še neobjavljene fotografije Velike planine, Kamniških planin in sv. Primoža, saj vsega še nisem pokazal.
Odprt je še en izziv, kjer ima spet poglavitno vlogo vreme, točneje ustrezne zimske oziroma snežne razmere. Kamnik pozimi, predvsem Velika planina in drugi kraji, a kaj, ko niti lani niti letos ni bilo sreče s snegom ali z vremenom. Izziv pa ostaja in sem prepričan, da se me bo vreme enkrat le usmililo in nasulo dovolj snega in mi naklonilo kakšen lep in sončen dan. Letos sem nekako tudi zaključil naporno osemletno spremljanje pustnih šeg in običajev v številnih slovenskih krajih in vaseh. Tudi o tem bi lahko govoril veliko časa. Vesel bom, ko bo iz tiskarne prišla knjiga, ki je v zaključni fazi.
Kako sprejemate priznanje kot Nekamničan?
Upam, da 30 kilometrov med Brezovico, kjer živim, in Kamnikom, kamor prihajam skoraj vsak dan, tudi ob koncu tedna, ni tolikšna razdalja, da bi iz tega delali kakšne posebne probleme. Če v Kamniku ne živim več, pa toliko bolj živim z njim in za mesto ter občino kot celoto. Rad imam Kamnik niso le navadne besede, temveč dejansko čustvo, ki ga gojim do mesta in mu želim vse najlepše.
Moja povezanost s Kamnikom je zelo raznolika in je morda kdo ne pozna dobro. Že od leta 2002, torej devet let, redno sodelujem s Slovenskimi novicami in prilogo TT. V tem času sem pripravil za nekaj zajetnih knjig reportaž ter etnoloških in zgodovinskih člankov. Skupaj jih je bilo do danes več kot 600 in ko sem naredil natančno analizo, sem ugotovil, da je bilo objavljenih več kot 200 reportaž o zanimivih ljudeh in preteklosti Kamnika. Nedolgo tega je bil objavljen širši zapis o veterinarju in zbiralcu starin Josipu Nikolaju Sadnikarju, spomnil sem se tudi 120-letnice kamniške proge. Na objavo čaka članek o tiskarju Slatnarju. To je odlična promocija kamniške občine.
Vsekakor pa priznanje jemljem kot zahvalo za vse, kar sem v teh letih naredil za Kamnik, hkrati pa je to tudi spodbuda, da bom v mesto še raje prihajal. Poudaril pa bi rad, da sem bil vedno deležen moralne in materialne vzpodbude Občine Kamnik in upam, da bo tako tudi pod novim županom Marjanom Šarcem.
Še nekaj: vsaj polovico tega priznanja si zasluži tudi soproga Mojca, ki me kot nevoznika varno prevaža z avtom, predvsem pa vzpodbuja pri mojem delu in fotografskem ustvarjanju. Košček tega zlata pa namenjam tudi vodstvu, pilotkam in pilotom ter tehnikom Letalske policijske enote za ves njihov trud, pripravljenost za odlično sodelovanje, varne polete in delo, ki ga imajo z menoj.
Vprašanja zastavil: Damjan Hančič.